Morda najbolj zabaven del (poleg helikoptrskega reševanja v nadaljevanju) je dejstvo, da ne vem, kdaj sem si križno vez sploh strgal. Nekako še najbolj verjetno je, da se je to zgodilo 30.11.2021 na prvi turnosmučarski turi to sezono. Takrat mi je pri spustu zagrabilo nogo in sem zaslišal nek čuden zvok, ki bi bil lahko zvok strgane vezi. Ni bilo pa nič bolečin, mislim,da sem malce čutil nestabilnost v kolenu ampak sem odsmučal naprej.

Pred tem, se pravi pred leti (2017, se pravi štiri leta prej), sem si na smučanju poškodoval stransko vez na levem kolenu (križno sem sedaj imel na desnem), ampak ne dovolj, da ne bi šel mesec dni kasneje spet smučat v Francijo. Nato pa poleti (ali leto kasneje), še na densem kolenu, ko sem v čudnem položaju poiskušal dvigniti strešni kovček. Načeloma, je opcija, da sem si takrat tudi poškodoval to križno vez, ne vem. Skratka, to se je potem nekako saniralo, in kolenom sem čist zaupal. Da bo zapis popolen, naj še omenim, da sem kasneje imel nekaj težav z gležnji, ob dolgi hoji (>4 ure), verjetno povezano z mojo preveliko težo. Ampak to je bilo bolj zaradi preobremenjenosti, ker pa sem se odpravljal na Kilimanjaro, sem pri Artrosu opravil slikanje in pregled, ki je sicer ugotovil malce poškodovane vezi, kot posledica raznih zvinov v preteklosti, ampak nič posebnega.

Sem pa na sprehodih po tem dogodku na Krvavcu začel opažati, da se občasno, recimo 1x na 5-10 kilometrskem sprehodu, občasno zgodi, da se desno koleno v sproščenem stanju čudno premakne. Ne na vsakem sprehodu, ampak res občasno. Brez bolečine. Samo občutek, da je bolj “loose”, bolj prosto gibajoče. In podobno se mi je parkrat zgodilo tudi v postelji. Samo občutek prostosti.

In zato sem šel na MR (magnetna resonanca) slikanje kolena (Medisken) kjer so mi na moje veliko presenečenje povedali, da imam popolnoma strgano prednjo križno vez na desnem kolenu. Mislim, WTF??? Tega res nisem pričakoval. Upal sem bolj na malce poškodovano stransko vez ali kaj podobnega. Z rezultati sem šel ponovno k dr. Huseinu na Artros, ki je pač ponovil očitno povedal, da je rekonstrukcija vezi možna, ali je potrebna ali ne, je pa odvisno od mojega življenskega sloga, kaj mislim početi, kako so ostale vezi v funkciji, koliko sem močen ipd…. Njegov predlog je bil, da grem v to.

Rekonstrukcija ACL tipično pomeni dolgo rehabilitacijo, vsaj 6 mesecev. Kar pomeni izpustiti ali kolesarsko ali smučarsko sezono, kar mi ni dišalo. In razen občasnega občutka “prostosti” v kolenu, drugih težav nisem imel. Tako da sem z odločitvijo za operacijo kar cincal. Cena je sicer od 2500 EUR naprej, pr Artrosu recimo 4000 EUR. Ni ravno poceni, ni pa to tudi nedosegljivo. En dopust pač, na katerega itak ne bi mogel, če bi se za to odločil :-)))

Po posvetu s prijatelji in trenerjem, sem se nekako odločil, da še malo počakam, še bolj okrepim mišice (tko ene 6 let že redno delam vaje za moč) vendar nadaljeujem s smučanjem itd….,saj, če si potrgam še vse ostalo, bo pač itak treba zrihtat, obstaja pa opcija, da pač ne bo potrebno nič, ker dejansko kar veliko ljudi živi s strgano.

Vendar žal ni ostalo le pri tem. Ampak preden gremo naprej, naj naštejem, da sem po domnevnem strganju, vendar preden sem vedel, da imam strgano šel še na ski opening, kjer sem 4 dni na polno smučal, tudi po novozapadlem snegu in zelo slabih razmerah, šel sem na tečaj zimske hoje na Zelenico. Potem, ko sem paže vedel, pa ravno tako šel smučat za par dni, opravil še več turnosmučarskih tur, tudi na Grossvenediger, opravil kar precej lokalnih hribovskih pohodov, kolesaril, itd.. Imel sem malo slabega občutka, sploh pri smučanju prav veliko me pa to oviralo ni. Oziroma, nič me ni oviralo, razen psihološko. Kolenu pač nisem več popolnoma zaupal.

Potem mi je pa na enem lokalnem pohodu koleno vrglo ven. To pa ni bil več občutek, da je “prosto” ampak, da se je dejansko premaknilo. In da ne morem več stopiti na tisto nogo. Ampak sem nogo potresel, skočilo je nazaj in lahko sem nadaljeval pohod. Weird. Ne prijetno. Ampak, ej, šel sem naprej. Pa potem na Zelenici, se naslonjen na ograjo ob stopnicah pogovarjam z oskrbnico, nekaj premaknem nogo, in mi spet koleno skoči ven. Uh, kako je pogledala :-))) In potem, ko sem potresel in skočilo nazaj, jaz pa rečem “no, je šlo nazaj” me je pogledala še bolj zgroženo. In veliki finale. Ko sem tekel v lokalni hrib, mi ga je spet vrglo ven, tokrat pa tako, da sem kot posledico padel. Ampak spet, potresem, skoči nazaj. Super. Ampak to, da padeš, pa več ni šala. Če padeš v kakšnih resnih hribih je to pač precej nevarno. Zato sem šel na posvet k svoji zdravnici.

In po pogovoru z njo, sem se odločil, da pristopim k rekonstrukciji ACL. Zdravnica ni bila ravno navdušena, povedala je morebitne zaplete, in konec koncev, ljudje lahko s strgano vezjo normalno živijo, rekonstrukcija je bolj za dopolnilno življenje, šport, pa to. In sam res nisem športnik. Kar velik del svojega življenja imam prekomerno težo. Saj, kolesarim od faksa naprej, tudi po 100km, ampak športnik si bi pa težko rekel :-)) Ampak je napisala napotnico, in dogovoril sem se za pregled na ortopedski kliniki. Drugo mnenje pač. Tistega od Artrosa sem pač že imel.

In čakajoč na pregled, sem seveda nadalejval z aktivnostmi. Kolo, hribi.

Dan preden bi šel na turo v Dolomite, sem na enem pikniku se prenažrl in posledično imel hude bolečine v želodcu. In, ko sem se pol noči mučil, hodil na okoli, probal prebaviti tiste čevape, sem na postelji tudi nekako čudno obrnil nogo, in spet koleno skočilo ven (občutek je že tak, premik pa morda milimetrski) in sem potreboval bergle, da sem se postavil na noge, potresel in je skočilo nazaj. Krasna noč pred turo po Dolomitih, kjer bi štartali ob 4ih zjutraj. Ni šlo. Ampak, ker sem se do 8ih spravil skupaj, ko so čevapi zapustili telo, noga je bila pa tudi vredu, sva se odpravila malce v naše hribe. Do Češke koče na Spodnih ravneh. Lep sprehod. Potem pa še na bližnji vrh, Vratca in po poti proti Grintavcu. Tko, ene 4-5 ur vse skupaj. Tam sva prenočila, naslednji dan pa po Slovenski poti do koče na Ledinah. Kar fajn ta pot. Dobro varovana. Ni za tiste, ki imajo problem z višino. Nato pa še na Ledinski vrh, mimo ledenika pod Skuto, pa potem nazaj do koče. In na koči se je zapletlo. Lepo sem se usedel na en ležalnik, prekrižal noge, pri tem z eno udaril v drugo in očitno povzročil rotacijo, ki mi je vrgla koleno ven. Sedeč na ležalniku. Ob koči. Ok, bom potresel, pa bo skočilo nazaj.

No, tokrat se pa to ni zgodil. Ni hotelo skočit nazaj. Bolečina je ostala. Na nogo nisem mogel stopiti. Sem tresel, so mi jo potegnili, da se malo naravna, nič ni pomagalo. Ni bilo neke hude bolečine, razen, če sem stopil na nogo. Počakal sem eno uro, nato pa ni bilo drugega, kot da pokličem 112. In nato gorska reševalna, helikopter in prevoz v jeseniško bolnišnico. Iz ležalnika. Jajc.

Tam so me pregledali, to je bilo pa tudi vse. Še psoebej, ker sem čez dva tedna že tako imel pregled na ortopedski kliniki. Bodo že takrat pogledali. In zanimivo, bolečina je bila vsak dan manjša, par dni bergle, nato skodil, po enem tednu nič več bolečine, na pregled sem tako prišel že čisto pozdravljen.

Na pregledu, pa zdravnik naredi sandarden test za križno vez, in mi toliko premakne koleno, da me je zabolelo tako kot v hribih, tudi stopiti na nogo več nisem mogel. Ponovitev enake poškodbe, na pregledu. Verjetno ukleščen meniskus, je rekel. In me naročil na nujno operacijo meniskusa, če bo čas, pa še rekonstrukcija križne vezi. Termin sem dobl če cirka 3 tedne. V bistvu, je bila ta poškodba pri zdravniku precej srečno naklučje, ker sicer vprašanje, kdaj bi dobil termin za operacijo, če bi ga sploh in bi moral to pač opraviti samoplačniško.

Če je bolečina po poškodbi v hribih izginila po 1 tednu, je bila tale tokrat dolgotrajnejša. Do operacije, se pravi 3 tedne, ni izginila. Sicer sem po dveh tednih šel lahko na kolo, hodil brez bergel, ampak bolečina je bila pa še kar prisotna.

Nato pa operacija.

Celotna serija o ACL >>>