Dejstvo je, da se Državljanska lista na včerajšnjih volitvah ni odrezala dobro. V bistvu se je odrezala zanič. In že tako po rezultatih vzporednih volitev smo imeli sestanke, kjer smo se o situaciji pogovorili, rezultat je pa jasen. Predsednik Gregor Virant je prevzel odgovornost in odstopil, kot predsednik stranke. Odločitev ni bila lahka niti zanj, niti ni bila lahka za sprejeti za vse ostale. Je pa tudi po mojem mnenju potegnil potezo, ki je bila potrebna. Gregorju se zahvaljujem za vse dosedanje delo in upam, da bo še naprej aktivno sodeloval v stranki. Verjetno ga sedaj potrebujemo še veliko bolj kot prej.

Ampak ne smemo si zatiskati oči pred dejstvom, da se v Sloveniji bolj kot programi in rezultati volijo osebe. Da ljudje bolj kot dobre ideje iščejo mesijo, ki jih bo popeljal v nov svet. In čeravno Državljanska lista nikoli ni bila tovrstna stranka, in upam, da nikoli ne bo, tega dejstva, da tako gledajo volilci ne smemo spregledati.

Ampak naslov tega bloga ni namenjen naši stranki. Kot že omenjeno, v Državljanski listi ne funkcioniramo na ta način in nikoli nismo. Morda je ravno to tudi eden od razlogov za slab rezultat.

Seveda pa bomo iskali novega predsednika. Se pa v enaki situaciji nahajata vsaj še dve stranki, ki pa bosta po mojem mnenju imeli še precej večje težave z tem. Prva je seveda SD, ki ne bo mogla mirno požreti svojega volilnega poraza, sploh pa ne poraza njenega predsednika, Igorja Lukšiča. Ki je vse skupaj še dodatno začinil z izjavo, da bo stranko popeljal na državnozborske volitve. Ja pa ja de. In to naj bi mu pustili, pri čemer so bili že pred EU volitvami zelo skeptični, ali jih sploh lahko vodi.

No, druga stranka, ki se je znašla v zanimivi situaciji pa je seveda SLS. Predsednik Franc Bogovič se je lepo izvolil v EU parlament. In vprašanje je, ali bo stranko pustil na cedilu. Seveda lahko to pomeni še dodaten push za združevanje SLS+NSi, kjer pa se komot lahko ponovi zgodba nekoč združevanja SLS+SKD, kjer so se nato užaljeni SKDjevci odločili za ustanovitev NSi. Tokrat pa se bi lahko zgodilo kontra, in bi bili užaljeni SLSovci in ustanovili ŽS – Županjsko stranko.

Ampak vse to so le parcialne zgodbe. Dejstvo je, da se bo na državnozborskih volitvah definitivno iskalo mesijo – novega predsednika vlade. Lekcija EU volitev je jasna. Ob razštelani in razbiti levici, zmaguje desnica. Navkljub temu, da pa je večina volilnega telesa še vedno leva, čeprav glavnino tega pripisujem ravno anti-Janši. Ampak anti-Janša je izjemno slab politični program. In program, ki sicer lahko zagotovi zmago tudi na državnozborskih volitvah, ne more pa zagotoviti okrevanja Slovenije niti trdne vlade.

Dokaj logično je da se bo pojavilo povezovanje na levici. Ne na levi-sredini ampak sredi levice. Kdo in kako, se mi niti ne zdi preveč pomembno. Dejstvo je, da je Slovenija v težki situaciji, da smo pod drobnogledom tako EU kot finančnih trgov, da porabimo več kot ustvarimo, in da bo potrebno narediti premik v bolj normalno obliko zahodno-evropske države. In na to čer, ki jo nekateri razlagajo kot tisto spremembo v vedenju Alenke Bratušek, ko je prvič prišla iz Bruslja, bo naletela vsaka leva vlada. Vprašaje je le, kolikokrat bo naša država še morala zapluti na to čer, da se bomo končno nekaj naučili. In kdo bo naslednji mesija, z leve, ki jo bo na to čer popeljal. Da se na desni ne bo pojavil nov, pa je po moje dokaj jasno.