JPD ima prav. Ampak!
Verjetno sem že omenil, da se pogosto strinjam z Jože P. Damijanom, ki nas na svojem blogu pridno zalaga s svojimi pa tudi širšimi pogledi. Za posameznika, ki rad prebere druga mnenja, da si potem kritično oblikuje svoje, je resnično dober vir. Za posameznika, ki pa ima mnenje, da morajo vsi imeti njegovo mnenje, pa verjamem da je pogosto precej naporen, da ne rečem moteč.
Njegova zadnja kolumna v Financah, kjer povzema stanje v Evropi, predvsem v luči “Nemškega problema”, je nadaljevanje njegovih, že večkrat zapisanih pogledov. In z njim se v celoti strinjam. Dobro povzame dogajanje v Evropi, kjer ima Nemčija nedvomno glavno vlogo. Nevarnost, na katere JPD opozarja, tudi na primeru Jugoslavije, so realne. Strinjam se, da bi z drugačnim Nemškim pristopom Evropa lahko lažje in hitreje prebrodila krizo.
Ampak! (jeb** stavke, ki se končajo z AMPAK – Đ. Balašević)
JPD v celoti pozabi na to, kaj pa naj Slovenija počne do takrat, dokler Nemčija svoje politike ne bo spremenila. V eni prejšnjih kolumen je tudi lepo zapisal, zakaj Nemčija vstraja pri svoji politiki. In tega ne smemo zanemariti. Sprememba njihove politike, je toliko težja, ker se Nemčija v tej situaciji dokaj dobro znajde.
Strinjam se, da naj Slovenija naredi vse, kar je v njeni moči, da Nemčija spremeni svojo politiko. Gospod Erjavec naj uporabi vse, če je potrebno tudi Pahorja, da se gospo Merklovo malce omehča. Ampak do takrat pa je tudi potrebno živeti in preživeti. In ne glede na to, kdaj, če sploh bo, bo to uspelo, niti kakšen bo končni razplet, ki je lahko od spremembe nemške politike, pa preko vseh vmesnih točk do razpada EU, je za Slovenijo bolje, če smo manj zadolženi, če imamo večjo produktivnost, če imamo manjši delež javne porabe, bolj učinkovit trg in manj korupcije.
Nemčija sicer lahko spremeni svojo politiko na dveh mestih. Lahko pristane na tki. evropske obveznice, ki bi tudi svinjskim državam (PIGS) omogočila zadolževanje po nemških obrestnih merah in/ali pristane na tiskanje denarja, z malce višjo ciljano inflacijo, kar je omenjal Krugman. Vendar ob tem ne smemo pozabiti, da tudi v primeru EU obveznic, bomo brez sprememb v samih držav, brez resnih reform, se čez čas znašli v istih težavah. Bolj kot se bo svinjak zadolževal, bolj se bodo kreditodajalcem začeli kopičiti dvomi, ali bo Nemčija lahko nosila čedalje večje breme. In kaj potem?
Pri tiskanju denarja pa nastopi drug problem. Če ga tiskamo in enakomerno razdelimo, nismo naredili nič. Če ga porabljamo tam, kjer si to najbolj želijo, pa se bodo nemci hitro zbunili. Drugim denar, nam inflacijo. Ob takšnem odporu do inflacije, kot je v nemčiji, pa to res lahko označimo za mokre želje.
In naj ponovim, kar sem že večkrat zapisal. Slovenija ni zakuhala krize, tudi rešila je ne bo. Lahko pa jo pričakamo bolj ali manj zadolženi, z bolj ali manj produktivnim gospodarstvom.
Skratka, ne glede na to, kakšna bo nemška politika v prihodnje, je za Slovenijo pot jasna. Konsolidacija javnih financ, povečevanje produktivnosti, krepitev konkurenčnosti. Na vseh nivojih. Z inovativnostjo v gospodarstvu in javni upravi. Če vmes Nemčija obrne svojo ploščo, bomo pač malce prej veseli. V vsakem primeru pa je bolje, da tudi to pričakamo z boljšim izhodiščem.
Slovenija, pa tudi ostali v podobnih težavah, moramo opraviti to, kar je opravila Nemčija, da je danes tam kjer je. Verjetno najenostavneje na način, da meje še bolj sprostimo. Kar pa bo, brez skrbi (oziroma to nas mora zelo skrbeti), ponovno odpiralo nacionalna vprašanja. Vendar z tovrstnimi grožnjami, se pravi nacionalnimi, pritiskati na nemčijo, na kar v bistvu namiguje JPD, je po mojem mnenju dokaj brezplodno.
V Evropi moramo sprejeti to, da smo si različni. Da eni delajo več in bolje, in zato lahko v velikih avtomobilih hodijo na poceni pojedine ob sredozemsko morje. Ob sredozemskem morju pa vse skupaj doživljamo bolj lagodno, toleriramo poletni vrvež bogatih severnjakov in se pač vozimo v malce manjših in skromnejših avtomobilih.
S tem, da JPD tega “ampak” ni vključil v svoje razmišljanje, se je dejansko približal Mencingerju. Je ostal na akademski ravni, odtujen od trenutne realnosti. Približal se je mencingerjanskemu socializmu, kjer šteje “jaz želim” ne pa “jaz zmorem” ali “jaz bom”. Skratka JPD je dragocen za analizo, je dragocen za predloge, tudi usmeritve, je pa v tem primeru dokaj nekoristen za konkretne ukrepe, ki jih v Sloveniji potrebujemo tukaj in sedaj. Upam, da bo s svojim delom še nadaljeval.
Najprej tisto o čemer se strinjam:
Tudi jaz dokaj redno spremljam JPDjeve zapise. Se z njimi sicer kar pogosto ne strinjam, ker v keynesiansko ekonomijo ne verjamem, a za razliko od večine pri nas, on piše dokaj argumentirano in ima vsaj o čem smisel polemizirat.
Strinjam se tudi z delom njegove analize, ki del ekonomskih težav prašičev EU, pripisuje visoki konkurenčnosti/produktivnosti Nemčije. Res pa, da se mi zdi precej sprevrženo kriviti uspešne, da so bolj uspešni od neuspešnih. To je tako, kot da bi slab podjetnik krivil dobrega, da mu je speljal posel.
Pomembno je tudi opažanje glede bank in poceni posojil, ki so bila prašičem na voljo v prvem desetletju 21. stoletja. To je problem (sicer še zdaleč ne problem kapitalizma, kot namiguje v drugem danes objavljenem zapisu). To je težava centralnega planiranja preko monetarnih politik. Težava ECB. Je pa hkrati trapasto, da čeprav JPD opaža kakšne probleme so povzročile te politične obrestne mere, zdaj zagovarja prav to. In podobno praviš ti, ko o kakšnih EU obveznicah govoriš kot nečem pozitivnem. Ni. To bi le napihnilo naslednji mehurček dolžniške krize.
In ne nazadnje, se zelo strinjam s tvojo oceno, da bi se Slovenija morala ukvarjati s svojo lastno produktivnostjo, konkurenčnostjo, odprtostjo za tuje investicije, davčno in administrativno prijaznostjo… Ne pa s stvarmi na katere nima skoraj nikakršnega vpliva.
Od tu naprej pa moram ostro protestirat proti ideji, da je kakorkoli upravičeno pričakovati od Nemčije, da bo začela uvajati katerokoli od politik, ki sta jih ti ali JPD predlagala. Upam, da jih ne bojo, to bi bilo kratkomalo neumno! JPD si je zaželel, da postanejo manj konkurenčni. Ti sanjaš o skupnih obveznicah, kar nas čisto umetno spravi iz te krize in pošlje v naslednjo (pa smo v neskončnem ciklu… Vsak obrat z večjim dolgom za prihodnje generacije).
Nato pa dodaš še idejo o tiskanju več denarja in s tem ustvarjanjem inflacije. :S Pa res še vedno Keynesa obujamo od mrtvih? Dokler se to zagovarja kot model kapitalizma, smo res obsojeni na večne krize. Poleg odprtih mej, je to, da Slovenci ne moremo printat denarja kot nori, ena najboljših stvari našega članstva v EU! #NevidnoPlenjenje
S tem, ko je zapisal, da nobene strukturne reforme v Sloveniji nimajo pomena, se je za moje pojme spustil celo pod Mencingerjevo raven, danes. Celo Mencinger ne zagovarja le pasivnega čakanja, da nas bodo rešili drugi (pri tem sicer Mencinger namesto rešitve predlaga pot v še večje sranje, a stari se vsaj potrudi nekaj predlagat).
Jaz nisem nikjer napisal, da je kdorkoli upravičen karkoli pričakovat. Ampak, da se pa lahko zavzema, za karkoli se pač hoče. Jaz nič ne sanjam o obveznicah. Pravim le, kakšna bila možnost. In hkrati tudi o tem, da to itak ne bi rešilo nič, le malce odmaknilo problem.
In se strinjam glede tega, da hvala bogu nimamo možnosti tiskanja denarja. Kot sem tudi navedel, da ne pričakujem, da bi Nemčija pristala na to.
Zakaj sem sploh omenjal obveznice in tiskanje denarja? Gre enostavno zato, da je fajn, da argumente ali ideje, za katere veš, da ti jih bodo nasprotniki vrgli nazaj, navedeš v naprej in jih razvodeniš.
Drži, fajn je predvidet zgrešene ideje, ki jih je pootrebno demantirat.
Zgoraj si sicer opcije navedel in jih iznačil za nerealne — ni si pa jih tudi obsodil za zgrešene in sporne ;-). Sam menim, da je tudi slednje smiselno vedno storit, saj sicer obstaja nevarnost, da človek daje idejam kredibilnost, ki si je ne zaslužijo. In, ki jim je morda celo sam noče dati.
Jah, malce politične latovščine sem se pa že navadil.
Sicer pa seveda. Nemčija nam kaže pot. Če se nam po njej ne hodi, je ne le nerealno ampak tudi neumno pričakovati, da bodo nemci hodili po naši. Če pa ima kdo veselje da jih v to prepričuje, mu jaz tega veselja ne bom kratil.
Saj se je človek hitro navadi, ane? :) Po eni strani je lagodna, po drugi, tudi kdaj potrebna. Se je je pa v vsakem primeru pomembno dobro zavedati. Večina politikov se na koncu v svoji “latovščini” zaplete do te mere, da celo sami sebe zmedejo.
Drži se.
Bomo videli. Zato pa pišem blog, da grem lahko nato nazaj preveriti, ali sem se res spremenil. Zaenkrat nimam tega filinga.
Morda pa še ena zanimiva iz ene debate, ki sem jo imel zadnjič s kolegom. Kakšna je razlika v tem, kaj lahko naredim jaz in kaj on (ali ti), če želiš nekaj spremeniti v državi. Potrebno je spremeniti zakonodajo. Se pravi pripraviti ustrezen zakon. Tukaj imam morda jaz kakšno pomoč, ampak roko na srce, v bistvu je nimam. Potem je potrebno to vložiti v DZ. Za to mora on prepričati enega poslanca, jaz ga pa ne rabim, ker lahko vložim sam. Pomembna razlika? Iz nadaljevanja sledi da sploh ne.
Potem moraš pa prepričati 46 poslancev (jaz pa le 45) da predlog podprejo. In to je glavna težava. Če misliš, da so tisti iz tvoje poslanske skupine direktno na tvoji strani, se krepko motiš. Ali je razlika med 46 in 45 velika? In če si jih sposoben prepričati 45 ni vrag da boš še enega, da jih bo 46 in enega izmed njih, da bo zakon vložil v DZ.
Vem, to lahko razumeš kot iskanje kako se nič ne da. Ampak ni to moj namen. Ne rabim izgovorov. Hočem le pokazati, da morda od zunaj nekaj izgleda blazno drugače kot od znotraj.
Še en konkreten primer. Frangež iz MB se je zavzel, da v zakonu ostane sedež neke agencije v MB. S tem on dela za MB. Logično. In ker agencija sedež že ima tam, je ta določba čist neškodljiva. A ga je njegova poslanska skupna pri tem podprla. Ni ga. Pa gre za res eno takšpno zadevo, ki je čist marginalna. Pa tudi pri tem težko računaš že na podporo v svoji skupini, kaj šele zunaj.
Tako da, bitke od zunaj izgledajo lahke, so pa pogosto zelo naporne.
Saj sem dovolj od blizu videl, da mi ni tako tuje, kako težko je kaj spravit čez naše politične mline :-).
Všeč mi je, da praviš da iščeš poti ne izgovorov. To je dobro. Potemtakem, si podcenil nekaj prednosti, ki jih kot poslanec vendarle imaš. Lahko oblikuješ javno mnenje. Dosti lažje kot večina drugih ljudi. Dobrih sprememb sicer ne moreš izsilit, lahko pa jih spraviš v javno razpravo. Lahko jim narediš promocijo. Lahko pripomoreš k postopni spremembi javne percepcije nekaterih konceptov. Če nič drugega — vsaj del javnosti se začne zavedat, da drugačni predlogi, drugačne rešitve, OBSTAJAJO. Četudi se z njimi ne strinjajo, bodo čez kakšno leto, ko bodo z bolj všečnimi (ne)rešitvami slovenski standard še bolj zjebali, ti ljudje, ki bodo takrat spet iskali “alternativo”, morda pomislili tudi na tisto alternativo, ki se jim je v prvo, ko si jo ti predlagal, zdela čisto mimo.
Ni vse v takojšnji spremembi zakonodaje. Saj bi bilo fino, če bi bilo tako enostavno. A da postaneš Švica, rabiš tudi švicarsko mentaliteto, ne le zakonov.
–sicer pa raje kdaj ob kavi. Da se ne zafilozofiram preveč.
Če dovoliš, en majhen nasvet:
Tvoja moč je v argumentih, ne v gostobesedni retoriki a la Hvalica.
Če želiš maksimirati moč argumentov, je najbolje nastope omejiti na nekaj boleče neposrednih stavkov oz. retoričnih vprašanj, ki jim ni moč inteligentno oporekati.
Frangež, ko ga ravno omenjaš, to kar dobro obvlada, celo v primeru trhlih argumentov.
Še posebej zato, ker ne nastopa s pozicije zunanjega opazovalca (ki sicer ve, kaj je prav, a se ga rezultat ne tiče osebno), ampak s pozicije interesa državljanov.
O iskrenosti tega imagea ne bom, ampak tako to izpade.
Zanima pa me tole:
Glede na današnji članek v Žurnalu najmanj dve tretjini (!) najemodajalcev stanovanj ne plačuje davka.
Kar bi moral biti šokanten podatek v vsaki državi, razen morda v Grčiji.
In to ne glede na to, da DURS že vsaj 3 leta grozi, da zdaj pa bo stopil na prste nepoštenim najemodajalcem.
Kako to, da nihče v parlamentu ne predlaga:
– znižanje davka na 50%
– zvišanje plačnikov s 33% na 99%
Saj ureditev tega vendar ni noben problem, davek spustiš na nivo, da se večini najemodajalcev ne zdi oderuški (kot zdaj) in zagrožene kazni zvišaš na nivo, da se goljufanje ne bo splačalo, ter angažiraš inšpektorje (iz horde brezposelnih), ki se bodo financirali iz manjšega dela pobranih kazni.
Aha, link na članek:
http://www.zurnal24.si/vecina-caka-na-zadnjo-minuto-clanek-206682