Krneki

JPD ima prav. Ampak!

Verjetno sem že omenil, da se pogosto strinjam z Jože P. Damijanom, ki nas na svojem blogu pridno zalaga s svojimi pa tudi širšimi pogledi. Za posameznika, ki rad prebere druga mnenja, da si potem kritično oblikuje svoje, je resnično dober vir. Za posameznika, ki pa ima mnenje, da morajo vsi imeti njegovo mnenje, pa verjamem da je pogosto precej naporen, da ne rečem moteč.

Njegova zadnja kolumna v Financah, kjer povzema stanje v Evropi, predvsem v luči “Nemškega problema”, je nadaljevanje njegovih, že večkrat zapisanih pogledov. In z njim se v celoti strinjam. Dobro povzame dogajanje v Evropi, kjer ima Nemčija nedvomno glavno vlogo. Nevarnost, na katere JPD opozarja, tudi na primeru Jugoslavije, so realne. Strinjam se, da bi z drugačnim Nemškim pristopom Evropa lahko lažje in hitreje prebrodila krizo.

Ampak! (jeb** stavke, ki se končajo z AMPAK – Đ. Balašević)

JPD v celoti pozabi na to, kaj pa naj Slovenija počne do takrat, dokler Nemčija svoje politike ne bo spremenila. V eni prejšnjih kolumen je tudi lepo zapisal, zakaj Nemčija vstraja pri svoji politiki. In tega ne smemo zanemariti. Sprememba njihove politike, je toliko težja, ker se Nemčija v tej situaciji dokaj dobro znajde.

Strinjam se, da naj Slovenija naredi vse, kar je v njeni moči, da Nemčija spremeni svojo politiko. Gospod Erjavec naj uporabi vse, če je potrebno tudi Pahorja, da se gospo Merklovo malce omehča. Ampak do takrat pa je tudi potrebno živeti in preživeti. In ne glede na to, kdaj, če sploh bo, bo to uspelo, niti kakšen bo končni razplet, ki je lahko od spremembe nemške politike, pa preko vseh vmesnih točk do razpada EU, je za Slovenijo bolje, če smo manj zadolženi, če imamo večjo produktivnost, če imamo manjši delež javne porabe, bolj učinkovit trg in manj korupcije.

Nemčija sicer lahko spremeni svojo politiko na dveh mestih. Lahko pristane na tki. evropske obveznice, ki bi tudi svinjskim državam (PIGS) omogočila zadolževanje po nemških obrestnih merah in/ali pristane na tiskanje denarja, z malce višjo ciljano inflacijo, kar je omenjal Krugman. Vendar ob tem ne smemo pozabiti, da tudi v primeru EU obveznic, bomo brez sprememb v samih držav, brez resnih reform, se čez čas znašli v istih težavah. Bolj kot se bo svinjak zadolževal, bolj se bodo kreditodajalcem začeli kopičiti dvomi, ali bo Nemčija lahko nosila čedalje večje breme. In kaj potem?

Pri tiskanju denarja pa nastopi drug problem. Če ga tiskamo in enakomerno razdelimo, nismo naredili nič. Če ga porabljamo tam, kjer si to najbolj želijo, pa se bodo nemci hitro zbunili. Drugim denar, nam inflacijo. Ob takšnem odporu do inflacije, kot je v nemčiji, pa to res lahko označimo za mokre želje.

In naj ponovim, kar sem že večkrat zapisal. Slovenija ni zakuhala krize, tudi rešila je ne bo. Lahko pa jo pričakamo bolj ali manj zadolženi, z bolj ali manj produktivnim gospodarstvom.

Skratka, ne glede na to, kakšna bo nemška politika v prihodnje, je za Slovenijo pot jasna. Konsolidacija javnih financ, povečevanje produktivnosti, krepitev konkurenčnosti. Na vseh nivojih. Z inovativnostjo v gospodarstvu in javni upravi. Če vmes Nemčija obrne svojo ploščo, bomo pač malce prej veseli. V vsakem primeru pa je bolje, da tudi to pričakamo z boljšim izhodiščem.

Slovenija, pa tudi ostali v podobnih težavah, moramo opraviti to, kar je opravila Nemčija, da je danes tam kjer je. Verjetno najenostavneje na način, da meje še bolj sprostimo. Kar pa bo, brez skrbi (oziroma to nas mora zelo skrbeti), ponovno odpiralo nacionalna vprašanja. Vendar z tovrstnimi grožnjami, se pravi nacionalnimi, pritiskati na nemčijo, na kar v bistvu namiguje JPD, je po mojem mnenju dokaj brezplodno.

V Evropi moramo sprejeti to, da smo si različni. Da eni delajo več in bolje, in zato lahko v velikih avtomobilih hodijo na poceni pojedine ob sredozemsko morje. Ob sredozemskem morju pa vse skupaj doživljamo bolj lagodno, toleriramo poletni vrvež bogatih severnjakov in se pač vozimo v malce manjših in skromnejših avtomobilih.

S tem, da JPD tega “ampak” ni vključil v svoje razmišljanje, se je dejansko približal Mencingerju. Je ostal na akademski ravni, odtujen od trenutne realnosti. Približal se je mencingerjanskemu socializmu, kjer šteje “jaz želim” ne pa “jaz zmorem” ali “jaz bom”. Skratka JPD je dragocen za analizo, je dragocen za predloge, tudi usmeritve, je pa v tem primeru dokaj nekoristen za konkretne ukrepe, ki jih v Sloveniji potrebujemo tukaj in sedaj. Upam, da bo s svojim delom še nadaljeval.