Ko sva se zjutraj, po napornem žuru, srečali smo se sošolci iz srednje šole v Juretovi zidanici, z Juretom zračila pred zidanico, je vmes prikolovratil bližnji sosed, kmet, tisti pravi, ne mestni. Verjetno je tudi sam imel naporno noč, ker je govoril malce nerazumljovo, ampak toliko se je že dalo razbrati, da potrebuje pomoč.

In sva šla.

Do njegove idlilične zidanice, ki še ni bila predelana v vikend, ampak je točno to, kar so zidanice nekoč bile. In ja, tla znotraj so še kar iz zbite zemlje, zato ima, sicer jeklen pokončni sod, postavljeno na nekem provizoričnem lesenem podu, ki ga pa ni načrtoval nekdo z ustreznim znanjem statike, zato je pač ena deska popustila. Sod, z kakšnimi 200 litri mošta pa tudi ni mačji kašelj.

In potem je sledila intervencija, vredna “A je to” risanke. Z precej boljšim koncem. Sod smo nekako podstavili in stabilizirali. Nato pa sva z Juretom na hitro odnesla pete. Nikoli ne veš, koliko časa bodo tiste noge, delane za povsem navpično lego, na napol trhlih deskah zdržale. Sicer sva mu naročila, naj čim prej prepumpa, ampak nisem dobil ravno občutka, da je kaj poslušal, naju, že na pogled mestna obiskovalca.

Ampak zidanico ima pa lepo. Pa tudi način življenja, sodelovanja takšen, kot je bil v tistih časih aktualen. Marsikaj se bi lahko naučili.