Evo, moje stališče na izredni seji parlamenta na temo likvidacije bank.

Banka Slovenije se je skupaj z vlado odločila da preseka ta gordijski vozel slovenskih bank. Resda, gre šele za prvi vozliček, glede na velikost dveh bank, o katerih je govora danes, ampak potrebna je bila odločna reakcija in sem zadovoljen, da je do nje prišlo.

Likvidacija ali stečaj je vprašanje. Likvidacija naj bo predvidoma stala 400 miljonov. Velik del tega je posledica prevrednotenja nepremičnim, ki zaradi stanja na trgu še kar izgubljajo vrednost, vsem nam pa je tudi jasno, da ob tovrstnih prodajah, kjer moraš prodati, pride do ustreznih diskontov. Nadalje do slabitev pride tudi pri prenosu kreditov na druge banke, kjer se ravno tako obračuna nek diskont.

Ob 2 milijardah bilančne vsote, 400 milijonov stroškov likvidacije predstavlja 20%. Ob stečaju pa se tipično izgubi 75% vrednosti, saj gre za precej hitrejšo likvidacijo sredstev, kar se odraža tudi na samih diskontih. Tudi najuspešnejši tovrstni projekti so prišli do najmanj 60% izgube. Kar pomeni, da je bilo rešenih le 40% sredstev. V najuspešnejših primerih. Ne v stanju, kakršnega imamo v bančnem, gospodarskem in nepremičninskem sistemu danes v Sloveniji.

Če ob tem v obzir vzamemo, da je širši sektor države v obeh bankah nastopal z velikimi depoziti (malce manj kot 700 miljoni EUR, če se prav spomnim), je jasno, da bi bil rezultat za nas državljane in občane, namreč občine imajo kar nekaj sredstev deponiranih v obeh bankah, približno enako zanič tudi v primeru stečaja. In ja, ta gora javnega denarja v teh dveh bankah zahteva odgovor. Del je bil verjetno naložen zaradi visokih obresti in brez upoštevanja tveganja, ampak del pa prav gotovo izvira tudi iz prijateljskih, da ne rečem pajdaških povezav. Nenazadnje podatek, da lastniki nimajo pomembnega deleža med depoziti ne preseneča. Banko vendarle ustanoviš zato, da potem delaš dobiček s tujim denarjem. Zato da ga delaš s svojim, banke ne potrebuješ.

Pravilnost odločitve Banke Slovenije potrjuje tudi začasna odločba Evropske komisije, ki pa pred dokončno potrditvijo potrebuje likvidacijski načrt, ki ga bo izredna uprava pripravila v 45 dneh. Izredni upravi bank vodita tujca, kar vseeno daje upanje, da se bo ta gordijski vozel končno začel razpletati brez posegov takšnih in drugačnih tovariških omrežij, stricev in botrov.

Lahkotnost s katero marsikdo ponuja stečaj, kot tisto zveličavno rešitev, kaže ne le na to, da daje prednost populizmu pred resno obravnavo konkretnih podatkov, ampak na popolno nerazumevanje delovanje bančnega sistema. Efekt Ciprske zgodbe, kjer so bile vloge vseh zamrznjene za 1 teden, in je bilo jasno, da majhni varčevalci ne bodo izgubili nič, in ob vedenju, da je Ciper popolnoma drugačna zgodba kot Slovenija, je da je iz Slovenskih bank odšlo 500 miljonov depozitov. Kaj bi to pomenilo v Sloveniji, za ostale banke, če bi slovenski časopisi v mastnem tisku na naslovnici objavili “Slovenski banki v stečaj!” si lahko zgolj predstavljamo. Nedvomno pa bi bili veseli bankirji onkraj meje. Ki se nam smejejo in morda tudi lobirajo za tovrsten razplet.

In tukaj se ne morem znebiti občutka da so tisti, ki so leta 2007 izvolil prejšnjega guvernerja, ki so vmes bili v vladajoči koaliciji, težko sprejmejo dejstvo, da se je pa sedaj dejansko začelo odpirat omare z okostnjaki. In ja, tudi sam upam, da bodo ustrezni seznami čimprej odšli na ustrezne inštitucije, in da jim bodo v druge inštitucije, takšne z rešetkami, sledili tudi do sedaj očitno zaščiteni. Se v naprej opravičujem tistim, ki jih bom pozabil omeniti, ampak primeri Tovšakove, Kordeža, Bavčarja jasno kažejo, da se je s tem začelo, in se bo nadaljevalo.

In na koncu še o tem, da rešujemo privatne banke. Rešujemo? Likvidacija pomeni ukinitev ne reševanje. Likvidacija pomeni, da bodo lastniki izgubili vse. Pa ne le lastniki, ampak tudi imetniki nekaterih podrejenih vrednostnih papirjev, ki so zavestno ali nezavestno sprejeli višje tveganje, ki jih takšni papirji prinašajo, v zameno za višje obljubljene donose.

Nenazadnje je očitno, da se za radikalne ukrepe, in likvidacija banke je radikalni ukrep, pristojni nekako lažje odločijo, če gre za zasebne banke. Pri državnih pa se ves čas operira z dokapitalizacijami, z reševanjem, ki pa jim nekako ni videti konca. Kot tudi ne stroškom, ki jih nalagamo davkoplačevalcem. Tudi tukaj je potrebno presekati s tovrstnimi dejanji.

Ampak, če pri privatnih bankah še lahko razumemo, da je bil v ozadju pohlep lastnikov, ki so projekt zavozili, kako razumeti to, da smo zavozili tudi državne banke. Verjetno gre za isti pohlep, vendar v tem primeru še vedno nedefiniranih akterjev, z delovanjem iz ozadja. In tukaj je parlamentarna komisija, ki obravnava tovrstno problematiko, še kar dolžnik. Gospod predsednik te komisije (g. Pogačnik iz SDS), računamo na vas. Če potrebujete našo dodatno podporo pri odločnosti, vam jo v svojem imenu sedaj izražam.

Ja, žal nas tudi pri državnih bankah še čaka reševanje zavožene situacije. Vendar ravnanje in predvsem odziv Banke Slovenije vsaj meni daje zaupanje v slovenski bančni sistem. Akcija je bila izvedena skrbno, v sodelovanju z inštitucijami EU, in do skrbno izbranega trenutka, informacije niso prehajale v javnost. Po sprejeti odločitvi pa se odgovorni niso zapirali v svoje pisarne ampak so ves čas ustrezno transparentno komunicirali.

Likvidacija teh dveh bank tako razumem kot prvi korak, da se ta netransparenten preplet politike in zasebnih interesov pretrga. Kot prvi korak k nekemu normalnemu bančnemu sistemu, ki bo izvajal svojo primarno funkcijo. Z zbiranjem depozitov na eni strani in kreditiranjem podjetij na drugi strani. Ne morem se znebiti občutka, da je bil bančni sistem do sedaj podrejen nekaterim drugim ciljem, kar je bila tudi glavna ovira za normalizacijo le tega, navzven pa vidno predvsem kot nasprotovanje privatizacije tako s strani kolegov na desni, se pravi bolj levih, kot tudi tistih na nasprotni strani, se pravi bolj desnih. Ni privatizacija najbolj pomembna, je pa tisti lakmusov papir, ki kaže na to, kateri interes prevlada.