Končajmo to recesijo
Zadnjič sem bil na predstavitvi prevoda Krugmanove knjige End this depresion now, kjer sta v pogovoru sodelovala Jože P. Damijan in France Arhar. Sploh g. Arhar je povedal par sočnih, ki so bile še posebej sočne zaradi tega kar ni povedal (strici pa to…) sicer je pa bila zadeva bolj kot ne dolgočasna. Ampak z Nobelovimi nagrajenci pač ni šale, zato sem se vseeno namenil prebrati to knjigo. Berem jo seveda v originalu, na Kindlu. Sem šele na 20% pa vendarle že malce razmišljam o vsebini. Tako da bom morda kakšno razmišljanje lahko zapisal prehitro. Saj veste, najboljše knjige naredijo ne en, ampak par miselnih preskokov, ali celo popolnih preobratov. Tako da je prvih 20% morda le uvod, ki ga kasneje avtor nadaljuje z “no vidite, to je mainstream bullshit, takole je prav”. Pustimo se presenetiti.
Avtor trenutno krizo simulira z dokaj enostavno primerjavo, ki je baje realna. Ustanovimo varstveno zadrugo Trzin (VZT). Vanjo se združi veliko družin iz Trzina, recimo 200, ki si vzajemno pomaga pri varovanju otrok, ko se kakšnemu starševskemu paru malce zažura (če se samo enemu staršu itak ni problem) ali imajo pač kakšne druge obveznosti. Takrat pač za njune otroke popazi drug udeleženec iz VZT. Vse seveda na brezplačni osnovi. Da pa se ohrani ravnotežje med tem koliko varstva uporabiš in koliko opraviš ima VZT kupone za pol urno varstvo. In vsak, ki vstopi v zadrugo dobi 20 kuponov. Ko želi varstvo za svoje otroke, ga “plača” z kuponom, ko opravi varstvo za druge, dobi “plačano” z kuponom (hm, morda zanimiva netržna priložnost). Vstopajoči v zadrugo dobijo 20 kuponov, izstopajoči, jih morajo vrniti.