Zadnjič sem bil na predstavitvi prevoda Krugmanove knjige End this depresion now, kjer sta v pogovoru sodelovala Jože P. Damijan in France Arhar. Sploh g. Arhar je povedal par sočnih, ki so bile še posebej sočne zaradi tega kar ni povedal (strici pa to…) sicer je pa bila zadeva bolj kot ne dolgočasna. Ampak z Nobelovimi nagrajenci pač ni šale, zato sem se vseeno namenil prebrati to knjigo. Berem jo seveda v originalu, na Kindlu. Sem šele na 20% pa vendarle že malce razmišljam o vsebini. Tako da bom morda kakšno razmišljanje lahko zapisal prehitro. Saj veste, najboljše knjige naredijo ne en, ampak par miselnih preskokov, ali celo popolnih preobratov. Tako da je prvih 20% morda le uvod, ki ga kasneje avtor nadaljuje z “no vidite, to je mainstream bullshit, takole je prav”. Pustimo se presenetiti.

Avtor trenutno krizo simulira z dokaj enostavno primerjavo, ki je baje realna. Ustanovimo varstveno zadrugo Trzin (VZT). Vanjo se združi veliko družin iz Trzina, recimo 200, ki si vzajemno pomaga pri varovanju otrok, ko se kakšnemu starševskemu paru malce zažura (če se samo enemu staršu itak ni problem) ali imajo pač kakšne druge obveznosti. Takrat pač za njune otroke popazi drug udeleženec iz VZT. Vse seveda na brezplačni osnovi. Da pa se ohrani ravnotežje med tem koliko varstva uporabiš in koliko opraviš ima VZT kupone za pol urno varstvo. In vsak, ki vstopi v zadrugo dobi 20 kuponov. Ko želi varstvo za svoje otroke, ga “plača” z kuponom, ko opravi varstvo za druge, dobi “plačano” z kuponom (hm, morda zanimiva netržna priložnost). Vstopajoči v zadrugo dobijo 20 kuponov, izstopajoči, jih morajo vrniti.

Vse lepo teče, otroci so sploh ekstra zadovoljni, ker se jim poveča količina druženja z drugimi otroki ipd… Vendar nekateri starši pač varstva ne potrebujejo prav pogosto. Morda jim ni do žuranja, nimajo denarja ali pa enostavno neradi puščajo otroke drugim. Drugi so se pa pač že znašli na minimumu kuponov. Ne na nuli, ampak na njihovem minimumu. Želijo pač imeti neko rezervo, če bodo varstvo nujno potrebovali. In sistem je zamrznjen. Tisti, ki želijo opravljati varstvo, da bi si povečali količino kuponov (ker so jih že pač porabili) varstva ne dobijo, ker so kuponi pri tisth, ki bodisi varstva ne potrebujejo, bodisi pri tistih, ki so že na svojem minimumu, ki ga šparajo za hude čase.

In v podobni krizi se je po Krugmanovem mnenju znašel svet. Pričakujoč slabše čase, ljudje varčujejo. Ampak moj strošek, je tvoj prihodek. In moje varčevanje pomeni, da ti nimaš dela. In ker ti nimaš dela, ne moreš trošiti, in jaz nimam dela. In tako naprej.

Njegova rešitev je kaj enostavna (PAZI!, sem na 20% knjige, lahko da prihaja kasneje kakšen ostre zasuk v levo ali desno :-))). Razdelimo dodatne kupone. Če jih je prej vsak imel 20 na skrbi (toliko jih je dobil ob vstopu, toliko jih mora vrniti ob izstopu) jih dajmo vsakemu še 20. In sedaj bodo tisti, ki so bili prej na minimumu, znova veselo trošili, tisti z veliko kuponi pa tudi, saj imajo veliko, pa si lahko privoščijo.

No, s tem se pa jaz ne strinjam. če smo pri 20 kuponih na glavo, prišli do “recesije”, zakaj ne bi pri 40ih? Morda malce kasneje. Sploh, ker se z novimi kuponi morda pomaknejo meje minimuma, čisto psihološko, če veš, da jih nekoč moraš vrniti 40 boš pač dvignil svojo minimalno rezervo, mar ne. Tisti, ki pa niso trošili zaradi drugih vzrokov, pa tudi sedaj ne bodo začeli.

In podobno, tukaj verjento razmišljam ravno kontra kot Krugman, se lahko zgodi z denarjem, ki ga troši država. Čisto komot se namreč lahko zgodi, da nova miljarda, ki jo na trg pošlje država (z recimo gradnjo TEŠ 6) ne zažene gospodarstva, ampak se le ta enostavno razlije na okoli. Tisti, ki šparajo sedaj (in s tem ne dajejo posla drugim), bodo svoj del dela opravili in svoje zaloge (denarja) malce povečali. Kriza se lahko konča le s premikom v mišljenju. Zakaj bi nekdo z denarjem, investiral (in dal delo drugim), če ne verjame, da bodo v kratkem kupci, za to kar pač bo delal. Kupcev pa ni, ker je recesija. Začaran krog.

Osebno ne verjamem, da ta začaran krog lahko presekamo z trošenjem denarja v klasične dobrine. Ker to ne bo spremenilo mišljenja. Ne bo sprožilo v ljudeh entuziazma. Ne bodo nič bolj verjeli v prihodnost, če zgradimo novo elektrarno. Ali novo cesto. Same old shit (enako staro sranje).

Kar morda lahko pomaga pri miselnem preskoku so morda nove tehnologije. Ampak o tem drugič. Dajmo raje za uvod, malce nadaljevt z črnoglednostjo :-))

Malce bolj z viška pogledano, se je kriza pojavila, ker denar raje obdržimo kot trošimo. Raje imamo jurja več na računu, kot nove smučke (takpne za jurja). Saj so tiste od lani, v bistvu še dobre. Kaj pa, če sploh ne gre za to kaj nam je koliko vredno, ampak gre dejansko za to, da smo se enostavno naveličali potrošništva? Če smo v preteklosti več delali, da smo več dobili, da smo več potrošili … pa smo se enostavno utrudili? Ne od dela, od trošenja? Sam sem se. Se mi ne da več v veliki Mercator. Ne da se mi. Res ne. In veliko ljudi poznam, ki pravijo, da je iz leta v leto vse skupaj bolj napeto? Morda imajo pa res vsi tisti, ki so že pred leti svarili pred potrošništvom. In so sedaj dosegli svoj namen. Enostavno ljudje več nismo pripravljeni toliko trošiti. Ker se zavedamo, da je zadovoljstvo, ki ga prinese materialna dobrina lažno zadovoljstvo, ki zelo hitro mine. Ker se zavedamo, da z tem škodimo naravi in s tem sebi. In smo dejansko prišli do točke, kjer bolj cenimo dodatno prosto uro, kot dodaten denar za novo naduro.

In rast v preteklosti, predvsem skozi večjo produktivnost, je povzročila da smo vsi skupaj ustvarili čedalje več dobrin. In smo recimo prišli do 100, ugotovili da je to preveč, da smo v bistvu zadovoljni z 80 (se pravi z tem da smučke menjamo na 3 leta namesto na 2, avto na 6 namesto na 4 leta ipd….). Ampak za ustvariti teh 80 ob povišani produktivnosti, ki je omogočala 100, pomeni, da je 20% ljudi brezposelnih. In, zaradi efekta krize, ko se išče rezerve tudi zaradi strahu, še dodatnih 10%?

Če smo priča, temu mislenemu premiku, se pravi iz potrošniške družbe v neko novo, potem še tako velike investicijske inekcije ne bodo pomagale.

Saj zadeve se bodo uredile. Vprašanje je sicer, kako hitro. Ampak do takrat, si pa lahko le želimo, da bi ta misleni pretok potekal čim počasneje. Počasnejši kot bo, manj ljudi bo trpelo. Z drugimi besedami. Živela potrošniška družba. Dejmo okrasimo novoletne jelke čim prej, čim bolj bohotno. S tem se letos borimo proti krizi.

PS: Kaj pa ti meniš? Smo preterali s potrošništvom in je prav, da nas doleti pokora?