Pravičnost

Recimo je potrebno zaradi preselitve par učencev iz 4 razredov narediti 3. V osnovi imamo dve možnosti. Vse učence razdelimo na novo, kar pomeni da vsak ostane s tretino svojih prejšnjih sošolcev in dobi dve tretini novih, ali pa obdržimo tri razrede in četrtega razdelimo na tretine, ki jih pridružimo ostalim razredom. Verjento lahko predpostavimo, da je za večino otrok (oz. staršev) to stresna situacija, ker ljudje smo pač po večini proti spremembam.

Ali je bolj pravično da trpijo vsi ali le četrtina?

Trpeči si postavlja vprašanje “zakaj ravno jaz”. Ni pravično, da jaz sem bil premeščen, drugi pa ne. Ampak nekdo mora biti. Ali bi bila bolečina trpečega kaj manjša, če bi bil določen z žrebom, ker s tem tudi dobi odgovor na vprašanje “zakaj ravno jaz”. Ker si imel pač smolo. In v čem se žreb razlikuje od odločitve recimo ravnateljice, ob predpostavki, da le ta ni bila pod vplivom lobistov, ki so za svoje otroke izborili poseben privilegij? Ravnateljica lahko v odločitev vključi par strokovnih kriterijev, ki naj bi delitev naredili boljšo, ampak na koncu je pač le random.

Čeprav razumem tovrstno razmišljanje, nenazadnje sem ga tudi zapisal, pa priznam da mi je malce tuje. Kaj pa je pravično? A je pravično, da nekaterim otrok umre ob rojstvu. Ali pa tudi kasneje? Ali je pravično, da sem jaz zadel na lotu, ti pa ne? Ali je pravično, da nekoga odpustijo, drugega pa ne, čeprav sta bila v vsem enaka, le da ekonomske razmere en dopuščajo več dveh zaposlenih?

Ni pravično! In kaj sedaj? Izkašljali smo se in gremo naprej. A je pravično, da na ta način večino “problemov” porinemo pod preprogo?

Eno so zapisane pravice, ki jih lahko tudi uveljavljaš, drugo pa pravičnost, ki v veliki meri izhaja iz fikcije enakosti. To, da imamo enake pravice pač ne pomeni da smo enaki. Ja, vsi imamo enako pravico kupiti si BMWja, samo eni imajo denar in željo, drugim manjka denar, tretjim pa želja. Ali je pravično, da enim manjka denar? Ali je kaj bolj pravično, če jim manjka denar zato ker so ga zakadili? Ali zapili? Ali pa jim je bolj kot denar pomemben prosti čas, zato raje delajo malce manj, tudi manj intenzivno, pa zato več seksajo? Ali je to pravično?

Ali kot je nekoč lepo povedal sodelavec, za kar sem mu hvaležen: “Sometimes you must take one for the team“. Včasih lahko pač narediš tudi kaj za druge, čeprav morda ni pravično do tebe. Če to potem drugi razumejo in cenijo toliko bolje, če ne, toliko slabše za njih.

PS: To seveda ni zapisano pod vplivom začetka šolskega leta, in, če se morebiti kdo prepozna v tem, je to njegov problem, jaz ga nisem nikjer omenjal.

5 Responses to “Pravičnost”

  1. hja, drugi primer je zgoj hipotetičen, ker predpostavlja, da se vsi oddelki enakomerno zmanjšajo.

    V praksi verjetno nisi take sreče in je treba premešat vso populacijo.

    Sem bil enkrat del take kolobocije, le da so iz 2 razredov naredili 3. In tega se ne spominjam kot posebej tragičnega.

  2. Zakaj je drugi primer hipotetičen. V vsakem je par lukenj, ki jih zafilaš z razbitim oddelkom.

  3. Priporočam branje knjige profesorja s Harvarda Michaela Sandela, Justice: What’s the Right Thing to Do?. Knjiga je odličen in berljiv prikaz večine relevantnih teorij o pravičnosti, kjer avtor skozi dejanske primere sistematično ocenjuje prednosti in slabosti teorij.

  4. Hvala za predlog. Jo bom naložil na kindle, če obstaja in nato upam da prebral :-)

  5. Občutek ali je nekaj pravično ali ne je vezan tudi na ponovitev istega dogodka pri eni in isti osebi (skupini ljudi itd.)

    Krivičnost se pokaže kot vzorec. Do takrat je samo neprijetnost.