Med kolesarskimi romanji ima Limbarska gora pri meni prav posebno mesto. Pa ne zaradi bele cerkve v idiličnem okolju. Ampak enostavno zato, ker ima na sosednjem hribčku kolega vikend, kamor po vzponu zaidem na kakšno pivo ali dve.

Je pa pokrajina tam res idilična. Še posebej, ko se je na enem križišču pes odločil namesto mene kam naj zavijem (po poti, ki jo je pač pustil prazno) in sem naletel na dolino ki ji ne vem imena. V nadaljevanju sem srečal še enega psa, oziroma sem zavil preden sem ga srečal. In tako malce kolovratil med polji, kjer sem odkril še letališče za letalske modele, kjer so ravno preiskušali en, kar velik model helikopterja. Niso neumni ti psi.

S svojimi 773 metri, je primerna tudi za kakšen popoldanski vzpon. Meni je vzelo v eno smer cirka uro in pol.