Otrok ima pravico do matere in očeta. Verjetno se malokdo ne bi strinjal z mislijo, da ju otrok potrebuje, ampak pravica. Kaj sploh je pravica? Ali je pravica, sploh v povezavi z opletanjem z tem izrazom v parlamentu, lahko nekaj kar človeku ne moremo zagotoviti. Kar ni mogoče iztožiti? Ali ima človek pravico videti? Slepi si z takšno pravico bolj malo pomagajo.

In kaj sploh sta oče in mati? Oziroma starša. če pogledamo fiziološki pomen teh besed je jasno da vsak otrok IMA očeta in mater. In mu ju noben zakon, nobena sodba ne moreta odvzeti. Ima je, od prvega trenutka dalje, in sta nespremenljiva. Pa čeprav je vmes kakšna epruveta.

In, če nihče ne more odvzeti fiziološkega starševstva, pa sociološko (ali socialno) gledano starševstva nikomur ne moremo dati. Če oče ne igra vloge očeta, pač ni oče. Ne glede na fiziološko ali pravno stanje. In, če fiziološka mati ni mati ampak mačeha (sociološko gledano) je otrok pač brez matere.

Skratka imamo dva vidika starševstva, na katera ima zakonodaja bolj majhen ali sploh nikakršen vpliv. Pri sociološkem vidiku, seveda lahko družba, skozi posvojitev zagotovi nadomestne starše, ki pa še vedno lahko ne igrajo ustrezne vloge, čeravno menim da strokovnim službam centrov za socialno delo vseeno lahko toliko zaupamo, da ravno ne izberejo v škodo otroka.

Obstaja pa še tretji. Pravni. Skrbniški. Se pravi starši so tisti, ki skrbijo za otroka, da ima le ta vse, kar potrebuje za življenje in razvoj. Najprej čisto fizične potrebe se pravi hrano, pijačo, oblačila, zavetje, pa tudi ostale bolj mehke potrebe, kot so varnost, ljubezen, spodbuda, ipd…

In na ta tretji vidik ima zakonodaja lahko vpliv in se vse vrti okoli njega. Sem spada recimo pravica do preživnine. Če otroku zakon ne more zagotoviti očeta (ki si je našel drugo) mu lahko zagotovi njegov denar. Če se zgodi nesreča in izgubi starše, bo otrok dobil družinsko pokojnino. Ipd…

Zakon, ki bi dovoljeval posvojitev otroka tudi s strani homoseksualnega para, se nanaša predvsem na ta vidik starševstva. Na ostala dva se sploh ne more. Sociološki vpliv na otroka bo homoseksualni par imel, pa če je le ta posvojen ali ne. Da bi pa zakon prepovedoval bivanje otroka v homoseksualni družini pa si verjento nihče niti pomisliti ne upa.

Seveda ni naključje, da se pri govoru proti zakonu omenja predvsem primer, da homoseksualni par posvoji čisto tujega otroka. Ja, v tem primeru bi jasno takšna odločitev pomenila, da je bil otrok poslan živeti v homoseksualno družino, kar bi jasno za sabo potegnilo tudi vse sociološke vidike. Ampak tega se verjento ni za bati. Strokovni delavci na centrih za socialno delo si takšnega ekspirimenta ne bi dovolili, za vsak primer, pa se to lahko tudi zapiše v zakon.

Zakon se predvsem nanaša na primere, ko oseba ima otroka, in homoseksualnega partnerja. In želi, da je le ta priznan za zakonitega otrokovega skrbnika. Ker mu zaupa. Ker je tako najbolje za otroka. V takšnem primeru je pa dejstvo, da pač živijo skupaj. Da sociološki vpliv je in bo. In je zgolj pravna ureditev tega statusa v interesu otroka.

Nenazadnje to izhaja tudi iz naše, krščanske zgodovine. Čemu pa je bilo nekdaj namenjen krst in s tem povezan boter (ali botra)? Boter je bil v bistvu v naprej izbran nadomestni oče. Če se staršem kaj hudega zgodi, včasih je bilo to pač precej bolj pogosto kot dandanes, je bil boter tisti, ki je nekako sprejel obvezo, da bo skrbel za nebogljenega otroka. Danes ta vidik botra več ni tako izrazit, ker je na nivoju družbe bolje poskrbljeno za takšne otroke, tako da se funkcija botra izkaže predvsem z obdarovanjem ob posameznih priložnostih.

Pojem skrbnika, pa čeprav je le ta istega spola, je torej zgodovinsko, in če želite tudi krščansko, utemeljen. Zato posvojitev v takšnem pomenu ne bi smela biti sporna, tudi najbolj konzervativnim borcem.

Tako da pri vsej tej zgodbi sploh ne gre za otroke. Gre za strah. Strah je popolnoma legitimen. In zato mi ni ravno najbolj jasno, zakaj tega argumenta v parlamentu nasprotniki javno ne povedo, namesto tega pa lapajo razne neumnosti, s čimer pa posredno vseeno kažejo svoj strah. Gre za strah pred spremembo družbe. Strah, da korak za korakom popuščamo pred tem, kar imamo za temeljne vrednote. In da se bo družba toliko spremenila, da se bomo na stara leta v istem okolju v katerem smo bili rojeni, v katerem smo odraščali in zoreli, počutili kot tujci.

Da bodo na hribčkih minareti namesto cerkvic. Da bodo po okolici hodili tetovirani in pobarvani razgrajači, namesto punčk v belih oblekcah. Da bo v gostilni pečenko z tenstanim krompirjem zamenjala na vodi kuhana zelenjava brez zabele.

Strah je seveda votel in okoli ga nič ni. Ampak to ne pomeni da ni legitimen. In človek, ki premaga svoj strah se ponavadi počuti boljši. Ampak ne moremo od vseh pričakovati da bodo na ukaz odpravili svoj strah. In zato bodo pač vedno v demokraciji obstajala področja, kjer bo večina preglasovala manjšino. Družbene spremembe se dogajajo počasi. In prav je tako.