V zadnjem času so se povečali pritiski za dvig plač. Res je, 400 EUR plače je nizka plača, preživeti s tem, pa umetnost.

Tam, kjer je dodana vrednost v podjetju dovoljšnja, da je dvig plače možen, tam si realno delavci višje plače lahko izborijo. Večji problem pa je tam, kjer pač enostavno ni od kje vzeti. Lep primer je Mura, ki so jo po dolgih letih životarjenja poslali tam, kamor s svojo produktivnostjo spada. Ja, sliši se kruto, ampak takšna so dejstva.

Potrebno pa se je vprašati, zakaj je takšno stanje. Zakaj produktivnost ni sledila rasti produktivnosti v bližnjih ali konkurenčnih državah. Razlog je iskati tudi v načinu privatizacije. Spomnimo se. Državljani smo dobili certifikate, s katerimi smo lahko kupili deleže v podjetjih ali pooblaščenih skladih.

V drugi fazi privatizacije, pa se je izvajalo koncentriranje lastništva, z odkupom deležev od državljanov. Primarno s strani vodstev podjetij. Nekaj je bilo tudi prevzemov s strani tujcev, ampak primarno je šlo za odkupe s strani vodstev podjetij ali vsaj oseb povezanih z njimi.

Kar pa v bistvu pomeni, da je denar za končno prihvatizacijo podjetja prišel iz podjetja – direktor pač drugih virov kot je plača iz podjetja, pa morebitne nagrade ali dividende, kar pa spet izhaja iz podjetja. In pa seveda posojila, za katere pa spet zastavi premoženje podjetja, za poplačilo pa znova denar pride iz podjetja samega.

In te operacije niso poceni. Kar pomeni, da je podjetje namesto za razvoj, za dvig produktivnosti, porabljalo za prihvatizacijo.

Amapk to v bistvu ni zraslo na zeljniku managerjev. Oni so pač le sprejeli, kar jim je politika ponudila. Takšen način privatizacije ni bilo naključje, ampak je bil postavlejn z razmislekom. Med odločitvijo, ali odpreti vrata tujcem, ali raje dobiti domačio elito, se je politika odločila za gradnjo domače elite. Z vsemi posledicami na nižjo rast produktivnosti.

In politika ni naredila le prvega koraka, tudi kasneje je vstrajno podpirala “domače, domače,…”. Kot da je za delavca kaj bolje, če je lastnik Igor Bavčar ali Boško Šrot, ne pa recimo Hans ali John. To je pač slovenski nacionalni interes – je bil ponavadi obrazložitev.