Življenje v Indiji

Na prvi pogled je Indija drug svet. Toliko ljudi, kvazi urejene ceste, ogromno svinjarije, neurejen promet. Avtobusi, ki so svoje odvozili že pred 30 leti, vlaki pa še kakšno leto prej. Tu pa tam berači, še bolj presunljivo pa ljudje, cele družine, ki verjento kar živijo na cesti. Da barakarskih naselij sploh ne omenjam. Indija Koromandija – obljubljena dežela – morda je res bila, preden so jo Evropejci odkrili.

Ok, ampak to je pač le prvi šok. Potem pa opaziš, da se veliko ljudi vozi naokoli z motorji, v bistvu je tudi avtov kar veliko, ravno nasprotno kot v Bangaloreju, kjer so bili v večini tovornjaki in rikše. Tukaj v Pune-tu prevladujejo motorji, avtomobili in tudi rikše. In, če ima človek denar za nakup motorja, ga ima tudi za kaj drugega, recimo bolj življensko pomembnega.

IMG_4507

Ne domišljam si, da poznam pravo življenje tukaj. Od hotela do podjetja, kjer delam, me odpeljejo z avtomobilom, nazaj tudi. Prav veliko časa za ostalo pa nimam. Tisti sprehod po MG roadu, in vožnja nazaj z rikšo, pa ti vseeno da malce zadoščenja, da si videl še kaj drugega kot to kar so se mi namenili pokazati.

Pa vseeno. Sodelavci tukaj, zaslužijo od 3 do 15 Lakhov letno. To je cirka 4.500 EUR do 22.000 EUR letno, je 375 do 1800 EUR / mesečno, malce manj, ker imajo še nekaj davka. Cena stanovanja, dvosobnega, novega, pa je cirka 50K EUR. Zanimivo.

Plačano imajo malico in popldanski čaj (z prigrizkom). Iz svojega delovnega mesta nimajo dostopa do gmaila, facebooka ipd… zato pa lahko to uporabljajo iz skupnih računalnikov v skupnih prostorih. Med odmorom. Ki si ga pač vzamejo po potrebi, in se jim šteje v delovni čas seveda. V sedanjih recesijskih časih, v tej firmi ni bilo odpuščanj. Ustavili so napredovanja, ampak šef je rekel da bodo pač vsi imeli nižje plače, če bo treba, odpuščanj pa ne bo. Po moji oceni se pri delu ravno ne pretegnejo.

Sindikati imajo sicer izgleda kar močno vlogo v indiji. V lokalnem časopisu berem o 6 tedenski stavki, kjer stavka 1500 delavcev, ker so odpustili 80 njihovih kolegov, in nočejo delati, dokler jih ne vzamejo nazaj. Sodišče je stavko razglasilo za nezakonito. Ampak vseeno še kar traja. (Obljubljena dežela za Semoliča, kaj če bi ga izvozili?)

Seveda, zunaj IT je stanje verjento precej drugačno. zanimivo je bilo videti, kak na eni glavnih ulic, imaš kar nekaj krojačev drugega zraven drugega, in vsak ima prčevarnico veliko 1,5×2 metra, skupaj z prodajno površino, kjer šiva na šivalnem stroju, ki verjetno izhaja še iz časov kolonialne oblasti.

Zanimivo je opazovati reklame. V bistvu prodajajo zelo podobne zadeve kot v Evropi. Velikokrat na reklamah tudi uporabljajo, bolj zahodnocivilizacijske modele, s čimer se jasno kaže kaj je njihov ideal. Obleka, mobiteli, motorji (za razliko od avtomobilov pri nas) to se reklamira.

Ženske so definitivno enakovredne, vsaj sodeč po tem koliko se jih vozi naokoli z motorji. In zanimivo da so za razliko od moških precej bolj oblečene v njihova tradicionalna oblačila – sarije. Pri čemer je najbolj presenetljivo to, da navkljub vse svinjariji ni skoraj nihče nič umazan (razen beračev).

Čelada je sicer obvezna pri vožnji z motorjem. Uporablja jo en ali dva. V celem tri miljonskem mestu. No, jaz ga še nisem videl. Sicer pa baje policija kar dobro preverja registracije, tako da so vsi te motorji lepo registrirani, in zaradi težav z registracijo, kraj praktično ni. Država navkljub vsemu deluje, pa naj se to zdi še tako čudno.

Promet je definitivno nekaj, kjer se jim bo zalomilo še bolj, v naslednjih letih. Ob naraščanju standarda sta avto in motor čedalje bolj dostopna. Kultura v prometu pa za tem močno zaostaja. In v roku par let, bo mirujoči promet imel popolnoma drugačne težave kot v Ljubljani. Enostavno bo to edini promet, ki bo obstajal.

Jutri imajo volitve in s tem prost dan. Zanimiv komentar sem prebral v lokalnem časopisu, kjer je komentatorka lepo razložila zakaj je to neumnost. Ljudje ne abstinirajo volitev, ker ne bi imeli časa, ampak enostavno zato, ker so obupali nad politiki. In prost dan pomeni le en dan manj zaslušga za vse mezdne delavce. Tisti v politiki, ki so to sprejeli, pa so tako ali tako plačani pavšalno, in se jim to ne pozna. Če bi politiki želeli doseči večjo udeležbo, ne rabijo spremeniti zakonov, amapk sebe, je še dodala za zaključek.