V četrtem razredu OŠ se otroci prvič srečajo z ocenami, ki so večino njihovih staršev spremjale od prvega razreda dalje. In kolikor sem s pogovarjal z različnimi starši, bi večina bila precej bolj zadovoljna, če bi tudi v prvem tromesečju bile “normalne” ocene in ne neke opisne povedi, ki ne povedo nič konkretnega saj so v glavnem napisane vedno pozitivno.

Resnica je sicer malce drugačna. Če se potrudiš pri branju ocene, ti opisna pove precej več, kot ti pove suhoparna številka. In, če starši iz opisne ocene ne razumejo kje bi otrok potreboval pomoč, bodo iz suhoparne številke to razbrali še bistveno težje. Pa v prvi troletki lahko praktično vsak starš pomaga svojim otrokom, med tem ko je to kasneje čedalje težje. Koliko pa se nas še spomne, kaj je to levi prilastek in kaj ostrivec? In ali je bila francoska revolucija vzrok ali posledica renesanse? Ali pa sem v tem zadnjem stavku pomešal hruške in jabolke?

Je pa ocenjevanje nekaj, pri čemer ponavadi ne pomislimo na učitelja. Če pa že, pa ponavadi negativno. Učitelj je namreč v poziciji, da nam bodisi pove to, kar o svojem otroku vemo že od samega spočetja, če ne že od prej, da je namreč najbolj zlat, najboljši in najvljudnejši otrok na svetu – in je to da dobi 5 tako in tako samo po sebi umevno. Ali pa nas z kakšno nižjo oceno razočara. Kjer pa spet ni krivda na našem zlatem sončku, seveda tudi pri starših ne, ampak je kriv učitelj. Če že ni ocenil pravilno, je pa jih slabo naučil. Kakorkoli obrneš je krivda pri njem.

In, če v prvi triletki ocen ni, so le opisi otrokovega znanja, zakaj ne bi bilo tako še naprej? Čemu so sploh namenjene ocene? Objektivne tako ali tako niso, ker imajo pač učitelji subjektivne kriterije – in prav je tako. Starš dobi neko informacijo, ki pa je manj kvalitetna, kot bi bila opisna, in lahko mulca na osnovi ocen predvsem nažira, pomaga mu pa bolj težko. Oziroma mu bi z opisnimi ocenami lažje.

Ok, ocene zadnje triletke se upoštevajo pri vpisu v srednjo šolo. In stanje je takšno, da se na nekatere šole nisi mogel vpisati, če nisi imel v zadnjih treh letih same petice. En kiks v 7. razredu in izbrana šola gre po vodi. Kakšne pritiske to povzroča, še posebej pri starših (in njihovih otrocih), ki že leta prej VEDO kam se bo njihov otrok vpisal? In te pritiski se prenašajo tako na otroka kot tudi na učitelje. Pri vsem skupaj pa te ocene niti objektivne niso. Precej bolje bi bilo, če bi vsaka šola imela svoje sprejemne izpite, ali pa če bi za sprejem se upoštevali rezultati zunanjega preverjanja znanja. Pa da ne bi bilo odvisno le od enega izpita, kjer lahko marsikdo pogrne zaradi psihičnih pritiskov, se lahko uvede recimo 1 preverjanje v 7 razredu, 2 v osmem in 3 v devetem.

Druga funkcija ocen pa je napredovanje. Ampak to se da rešiti tudi brez ocen. Saj učitelj ve, kateri otrok pač ne more naprej, ker še ni osvojil osnov svojega razreda. In, če so starši o tem redno opisno obveščeni, za njih to ne bo šok na koncu.

Ne vem, ampak meni se zdi, da ocene v OŠ (pa tudi kasneje) nimajo kaj početi. Glavni namen, da so, je a verjento v tem, da starši kaj bolj kompleksnega kot je številka od 1-5 enostavno nismo sposobni razumeti. Pa še to je prekompleksno, ker je po predmetih in bi najraje videli, da se vrne nazaj splošni učni uspeh. In potemna koncu leta vidiš da je otrok dober ali odličen, in si svoje za to leto zaključil. Komu se pa še da v tem življenskem tempu brati kaj vse je otrok osvojil, bog ne daj, da bi bilo še opisano z uporabo Bloomove taksonomije. Precej enostavneje je za odličen uspeh – kolo, za prav dober – uro, za dober se mora pa cele počitnice učiti.

Kakor mi izgleda, bi odprava ocen precej olajšala in sprostila delo tako učiteljem kot učencem, pa tudi staršem. Precej manj bi bilo napetosti, kampanjskega učenja in več sproščenega nabiranja znanja. Vsekakor bi bilo korisno, če bi obstajalo tudi eksterno preverjanje, bodisi obvezno ali prostovoljno. Z temi precej bolj objektivnim pristopom k ocenjevanju, se bi lahko videlo na katerih šolah delajo dobro, kje pa so potrebni korektivi.

Na znanju temelječa družba, bi morala bazirati na sproščenem odnosu do znanja.