Entries Tagged as 'indija'

Eno leto brez puščanja krvi :-(

Na krvodajanje grem, ko me pokličejo. Tokrat so me poklicali, sem šel na pregled in jim zaupal, da sem bil pred malce več kot mesecem v Indiji. Da sem jedelj tablete proti malariji, da sem bil cepljen proti Hepatitisu A in tetanusu. In rezultat – 1 leto nisem primeren dajalec krvi :-(((

Pa ne zaradi tablet in cepiva. Ampak ker sem se lahko vseeno ukužil z malarijo. Po cirka 1 letu so pa potem prepričani da je vse ok.

Sicer v Bangaloru malarija ni ravno razširjena, čeravno se je zvečer t pa tam kakšen trop komarjev spravil na sprehod.

Avis je pošten, vsaj v Indiji

Pisal sem že, rent-a-car v Indiji, kako je to v Indiji kar po domače. Dovolj jim je bilo, da so prepisali številke moje kredite kartice, podpisan slip pa so mi vrnili. Češ, bomo si mi že obračunali. In sem se kar malce nelagodno počutil, ker dejansko bi mi lahko upalili kakršno koli cifro bi želeli. Ampak ker je AVIS svetovno podjetje, sem nekako računal da bo vse kot mora biti.

In res je bilo. Sedaj sem dobil izpisek moje banke, kjer je razvidno da so mi zaračunali točno dogovorjeni znesek in niti rupije več. Lepo od njih.

Luknje na cestah v Indiji

Pišuka, prisežem pri vseh tisoč Indijskih bogovih, da se po tolk razsutih cestah še nisem preljal. Ampak ko sedaj gledam fotke ne najdem nikjer nobene. Moram nabaviti boljši fotoaparat. Edino eno imam, pa še to narejeno z mobitelom.

Indijske posebnosti

Verjento ste že videli sliko, ki kaže kako polni so avtobusi v Indiji. In se ljudje obešajo še odzunaj. In v bistvu to sploh nit ako redek prizor. Praviloma so avtobusi nabiti, pa tudi iz nekaterih avtomobilov hodijo en ljude par minut da ne veš sploh kako so vsi notri sploh prišli.

Poseben odnos imajo recimo tudi do jeklenk s plinom, ki se vozijo na vrhu avtobusa. Iztovarjanje izgleda tako, da je primeš in vržeš dol. pred tem se je pa verjento peljala kakšnih  6 ur na močnem soncu.

Posebna kategorija pa so policaji in varnost. Policajev je veliko, ampak ni videti, da bi kaj prida delali. Med njihovimi pokrajinami imajo mejo, ki je scer praviloma odprta, ampak vedno sedi kakšen policaj zraven. Tovrstnih zapor je kar veliko, ampak noben ni kaj preveč delal. Zaradi terorističnih napadov, kot je bil eden nedavno, imajo kontrole ob vsakem vstopu v hotel, šoping centar ali poslovno stavbo. Z ogledalom preverijo pod avtom, včasih odprejo prtlažnik. Imajo detektorje kovine. Ampak dvomim, da bi kaj našli, če bi imel kaj skrito. Gre jim namreč predvsem za to, da pregled opravijo. In se ne sprašujejo, ali je morda moj utripajoči GPS dejansko detonator.

WCji so seveda po njihovi navadi, kjer se po veliki potrebi pač ne obrišeš, ampak umiješ. Zato imajo neke vrste tuš. Kako se to uporablja ne vem točno. Baje pa to oni opravijo z levo roko, ki potem pomeni “umazano roko”, in je pri jedi nikoli ne uporabljajo. Kruh recimo drobijo z eno samo roko. Imajo pa praviloma povsod tudi papir, ker se verjento tudi oni na koncu še obrišejo, čeravno v eni restavracije pa tega niso imeli.

Po Indiji – peti del – izgubit se je včasih zelo koristno

Pisal sem že, da je od Mysore do Bangaloreja avtocesta. Če sedaj pomislim, kakšno popolnoma drugačno sliko o državi bi dobil, če bi najprej odpeljal do Mysore, pa potem na Ooty in nazaj. Ker so ceste v smer večjih mest precej bolje označene, kot obratno, se verjetno na prave vaške ceste sploh ne bi zašel. In ne bi videl niti pol tega kar sem sicer. Recimo riževa polja in delo na njih. Kopice otrok, ki hodijo v šolo. Cest, ki so ostale v sedemnajstem stoletju. Pa tudi sama narava je popolnoma drugačna pri 100 km/h ali pri 25 km/h.

In pa stopnjevanje bi namesto zanič cesta, še bolj zanič cesta, nič ceste, prevozna cesta, dobro urejena cesta, zelo prometna gorska cesta, lepa cesta, avtocesta izgledalo takole: avtocesta, lepa cesta, zelo prometna gorska cesta, dobro urejena cesta.

Mislim da je zelo ok, če greš iz slabšega na boljše, kot obratno :-)))

Rent-a-car v Indiji

Ren-a-car. Avis. Indija. INDIJA!

Pelje me šofer direkt k njim, da bi se zmenil za rent-a-car. Ne bo šlo. Samo preko interneta. Ok. Grem v hotel in ga naročim (preko carrentals.com). In pokličem po telefonu, da se zmenim, da mi ga dostavijo v hotel. No, seveda sem moral potem naslednji dan še urgirati, da so me prišli iskat. Tam sem malce podpisal in se odpeljal.

Ok. Nazaj sem ga pripeljal pred časom. In to je bilo to. Nič podpisat, nič plačat. Ha! Stani malo, daj mi bianko podpisan slip nazaj. Bom kar plačal, kar je treba plačat. In po pogovoru po telefonu, mi ga da nazaj. Sedaj bi pa plačal. Ne bi. Sej imamo vašo številko kreditne kartice, in bomo zaračunali. Ok, če vam paše brez podpisanega slipa, potem tudi meni. Saj slabše itak več ne more biti. Če bi sedaj plačal, mi itak lahko po isti metodi še enkrat zakasirajo.

Računam samo na to, da je Avis dokaj resno podjetje in ne bo težav.

Sicer se je pa mali Suzuki swift dizel izkazal. Res je dobro pičil.

Po Indiji – četrti del – gorska pot na Nandi Hills

Gorske ceste so tukaj kar zabavne. Glavni faktor so pa promet, kjer večino predstavljajo tovornjaki in avtobusi. In pa vozniki, ki bi vsak rad vse prehitel. In se prehiteva res na vseh mogočih in nemogočih mestih. Na serpetinah pa še posebej piše da moraš hupati. Ampak gre pa dokaj tekoče vse. Sicer malce počasneje, ampak tekoče.

Imajo celo highway police, ki pa ne vem kaj točno počne. Tistih, ki prehitevajo na nepreglednih mestih zagotovo ne lovi.

Še enkrat več sem pa ugotovil da vožnja ponoči tukaj ni ravno v veselje. Čeprav jim tukaj, zunaj mest, praviloma luči delujejo. Edino kakšen motorist je brez. Ali imajo žaromete tako nastavljene da bleščijo, še verjetneje pa je to posledica smoga in prahu in potem razpršene svetlobe. Res se vidi zelo slabo, in se bi komot zaletel v kakšnega ustavljenega, ki bi seveda bil brez luči, kaj šele utripalnikov.

[kaltura-widget wid="j7zc35qufc" size="large" align="l" /]

Zajtrk v Ootyju

Na zajtrku se je spet izkazalo da je kuhar očitno v prejšnjem življenju res pojedel preveč mesa. Samo ene klobasice so bile za vsejedce. Za vegetarijance pa prava pojedina. Sam sem navalil predvsem na palačinke, ki jih oni verjento pojedo s kakšnim sumljivim pekočim zelenjavnim namazom, jaz pa kar lepo z marmelado. Pa ocvrte banane. Mnjam.

Po Indiji – drugi del – Ooty

V Ootyjo sem na koncu pristal v hotelu, ki sem si ga že prej ogledal po internetu. In napaka je bila, da ga nisem že kar rezerviral. Tako bi vsa točno vedel kaj je moj cilj. Ampak resnici na ljubo nisem vedel, ali bom sploh pripeljal do Ootyja. In tako sem si rekel, da bom hotel poiskal kar tam.

Začelo se je obetavno. Na vstopu v mesto, neka reklama za turistično agencijo, kjer lahko uredio booking. Pa sem bil prehiter in odpeljal mimo. Ok, pogledam sam, pa se potem vrnem. In tako se peljem čez mesto. In nobenega spodobnega hotela. Spodobnega po kriterijih evropejca v Indiji. Sicer sem jh videl kar precej. Tudi takšnega, ki mora biti vheap tudi za Indijce. In tako sem se odpeljal iz mesta. Nič. Ok, še 3 km, če ne bo nič, grem nazaj v turist office.

Seveda ni bilo nič. In sem peljal lepo nazaj. Dovoz v turist office je verjento poskrbel za to da sem bil prvi turist, ki je sploh prišel tja. Kombinacija zanič makadama in strmega vstopa kaj hitro prestraši. No izkazalo se pa je, da ni nič od bookinga ali kaj podobnega, kar bi ti pri nas takšen office priskrbel.

Dobil pa sem napotek, da je naprej pa desno en dober hotel. Tisti na sliki. Bel, terasast, se je izkazalo. No pa sem se odpeljal tja. Polen. Nič frej. So mi pa povedali za drugega malo naprej. In sem ga šel pogeldat. Vendar mi po ogledu sobe nekako ni bil všeč. Saj ne vem točno kaj me je motilo, pa še interneta ni imel. In sem šel naprej.

V centru nato spet našel enega. Spet poln. Klinac. Čas za vpogled v Firefoxovo zgodovino, katere hotele sem tukaj sploh gledal. Sullivan in Savoy. In na srečo mi je en domačin na parkirišču povedal kje sta. In na nesrečo pozabil povedati en zavoj na križišču. In sem se spet odpeljal naprej, kjer sem že bil. In po 7 km, vprašal policaja. Ki me je usmeril nazaj. S tem da mi je tokrat uspelo.

Tale Sullivan Court je bil verjetno zelo imeniten. Saj verjetno je še. Arhitektura ok. Se mu pa poznajo malce leta. Pri opremi poudarek na lesu. Vse je zelo čisto in prijetno. Internet 300 rupij za 4 ure v 24 urah, kar je kar ok. DVD player :-)) V bistvu zelo ok, le kuhar je v prejšnjem življenju pojedel preveč mesa. In se mora v tem življenju spokoriti. In zato sta bili od 20 jedi v večernem buffetu le dve non-veg. Ene malce zažgane ribe in nek piščanec v črni omaki. Imeli so pa makarone z gobovo omako in kitajske rezance. In par dobri vegetarijanskih jedi. Tukaj sicer makaronov ne kuhajo, ampak razkuhajo. Ali pa je bila to pač posebnost tega kuharja.

Je pa sladica, gajor halva, osnova je verjetno korenje, bila odlična. In se je z njo kuhar odkupil za vse ostalo.

[kaltura-widget wid="w0yf473r3m" size="large" align="l" /]

Nato sem hotel spiti kaj za spanec v prijetnem salonu, pa žal jim še ni uspelo interneta do tja potegniti. Tako da sem naročil kar v sobo.

Po zajtrku pa naprej.

PS: Končna cena za nočitev, internet, večerjo, zajtrk in koktejl: 5247 INR.

Po Indiji – prvi del

Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da probam kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure rata jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas.

Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čist možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel.

Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi.

Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.

…. to be continued …