Po Indiji – drugi del – Ooty

V Ootyjo sem na koncu pristal v hotelu, ki sem si ga že prej ogledal po internetu. In napaka je bila, da ga nisem že kar rezerviral. Tako bi vsa točno vedel kaj je moj cilj. Ampak resnici na ljubo nisem vedel, ali bom sploh pripeljal do Ootyja. In tako sem si rekel, da bom hotel poiskal kar tam.

Začelo se je obetavno. Na vstopu v mesto, neka reklama za turistično agencijo, kjer lahko uredio booking. Pa sem bil prehiter in odpeljal mimo. Ok, pogledam sam, pa se potem vrnem. In tako se peljem čez mesto. In nobenega spodobnega hotela. Spodobnega po kriterijih evropejca v Indiji. Sicer sem jh videl kar precej. Tudi takšnega, ki mora biti vheap tudi za Indijce. In tako sem se odpeljal iz mesta. Nič. Ok, še 3 km, če ne bo nič, grem nazaj v turist office.

Seveda ni bilo nič. In sem peljal lepo nazaj. Dovoz v turist office je verjento poskrbel za to da sem bil prvi turist, ki je sploh prišel tja. Kombinacija zanič makadama in strmega vstopa kaj hitro prestraši. No izkazalo se pa je, da ni nič od bookinga ali kaj podobnega, kar bi ti pri nas takšen office priskrbel.

Dobil pa sem napotek, da je naprej pa desno en dober hotel. Tisti na sliki. Bel, terasast, se je izkazalo. No pa sem se odpeljal tja. Polen. Nič frej. So mi pa povedali za drugega malo naprej. In sem ga šel pogeldat. Vendar mi po ogledu sobe nekako ni bil všeč. Saj ne vem točno kaj me je motilo, pa še interneta ni imel. In sem šel naprej.

V centru nato spet našel enega. Spet poln. Klinac. Čas za vpogled v Firefoxovo zgodovino, katere hotele sem tukaj sploh gledal. Sullivan in Savoy. In na srečo mi je en domačin na parkirišču povedal kje sta. In na nesrečo pozabil povedati en zavoj na križišču. In sem se spet odpeljal naprej, kjer sem že bil. In po 7 km, vprašal policaja. Ki me je usmeril nazaj. S tem da mi je tokrat uspelo.

Tale Sullivan Court je bil verjetno zelo imeniten. Saj verjetno je še. Arhitektura ok. Se mu pa poznajo malce leta. Pri opremi poudarek na lesu. Vse je zelo čisto in prijetno. Internet 300 rupij za 4 ure v 24 urah, kar je kar ok. DVD player :-)) V bistvu zelo ok, le kuhar je v prejšnjem življenju pojedel preveč mesa. In se mora v tem življenju spokoriti. In zato sta bili od 20 jedi v večernem buffetu le dve non-veg. Ene malce zažgane ribe in nek piščanec v črni omaki. Imeli so pa makarone z gobovo omako in kitajske rezance. In par dobri vegetarijanskih jedi. Tukaj sicer makaronov ne kuhajo, ampak razkuhajo. Ali pa je bila to pač posebnost tega kuharja.

Je pa sladica, gajor halva, osnova je verjetno korenje, bila odlična. In se je z njo kuhar odkupil za vse ostalo.

[kaltura-widget wid=”w0yf473r3m” size=”large” align=”l” /]

Nato sem hotel spiti kaj za spanec v prijetnem salonu, pa žal jim še ni uspelo interneta do tja potegniti. Tako da sem naročil kar v sobo.

Po zajtrku pa naprej.

PS: Končna cena za nočitev, internet, večerjo, zajtrk in koktejl: 5247 INR.