Kot strela z jasnega (je udaril odstop papeža, ampak who cares…) se je po Sloveniji razširila ideja “Vode ne damo” oz. “Ne, privatizaciji vode!”. Kot ponavadi glavno sporočilo sploh ni najpomembnejše. To, da je voda javna dobrina, in je v interesu vseh nas, da se z njo upravlja učinkovito z osnovnim namenom, da je na voljo vsakemu po dostopnih cenah, če ne celo brezplačno, sploh ni vredno debate. Takšne ideje bodo vedno dobile plebisticarno večino. Ampak bistvo teh idej so podsporočila.

In podsporočila so v tem primeru “Nekdo, želi privatizirati vodo.”, “Trenutna vlada želi privatizirati vodo.”, “Neoliberalno privatizacijo vode v Južni Ameriki želijo prenesti v Evropo.”. Itd… Sporočila, ki nimajo veze z realnostjo, so pa močna in politično hvaležna. Kot nalašč za čas pred volitvami.

Kaj je bistvo evropske direktive, si lahko preberemo sami: http://ec.europa.eu/commission_2010-2014/barnier/docs/news/2013/130124_water-services_en.pdf

Naj navedem par izvlečkov:

Water is a public good which is vital to citizens. Acknowledging its importance, the Commission made sure that its proposal fully recognises and supports the autonomy of local government regarding the provision and organisation of such services of general economic interest.

The proposed Directive  will therefore not lead to forced  privatisation of water services.  Public authorities will at all times remain free to choose whether they provide the services directly or via private operators.

This directive is in fact about quite the opposite: it sets minimum requirements on transparency if a public authority has itself chosen to outsource a given service. If a municipal undertaking has already been privatised, it will apply to contracts awarded to it. In these cases, who can be against a minimum amount of transparency?”

Proti čemu torej protestirati?

Takšne javne zadeve, podobno je recimo ravnanje z odpadki, se da reševati na več načinov. Lahko imamo javne službe, to je nekako prevladujoč koncept trenutno v Sloveniji. Se pravi imamo javna podjetja, ki izvajajo te storitve. To lahko počnejo bolj ali manj učinkovito. Bolj ali manj transparentno. Tehtnica delovanja se lahko nagnje na politično ali strokovno stran. Župan lahko poskrbi za to, da službo dobi celotna žlahta, ali da imamo nizke cene. Ali smo z takšnim načinom zadovoljni, naj si odgovori vsak sam, po pogledu na položnico. Položnico, ki so jo pred novim letom zamrznili, ker je kazalo, da se bodo krepko povišale, kar bi bilo malce nerodno za trenutno (in vsako) vlado.

Kako delujejo takšne, javno-interesne družbe v Sloveniji (v teoriji seveda delujejo najbolje kar se sploh da) se lepo vidi na primeru HSEja. Ki je moral viške svojih sredstev investirati v NKBM po političnem diktatu. Če bi imeli recimo Veliko vodno družbo Slovensko, ki bi upravljala vodne vire v Sloveniji, in poskrbela, da imao vsi kvalitetno vodo po enaki ceni na celem ozemlju, bi bil to verjetno eden bolj zanimivih stolčkov za zasest. Prelivalo se bi namreč veliko vode in še več denarja, in to je vedno zanimivo za politike.

Druga možna rešitev so koncesije. Kolikor vem, je to nekako ideja Evropske direktive. Ali je koncesija nekaj pozitivnega ali nekaj negativnega, je odvisno predvsem od tega, kako se podeljuje. In v tem ni bistvene razlike z načinom reševanja te javne službe preko javnega podjetja. Tudi javno podjetje lahko dela v interesu javnosti ali pač bolj v interesu politike, ki ga nadzoruje.

Koncesija, se namreč lahko podeli za neko omejeno časovno obdobje, koncesionar se pa v naprej zaveže po kakšni ceni bo to storitev zagotavljal celotno obdobje in na kakšen način bo vzdrževal infrastrukturo. In potem se pač izbere koncesionarja, ki za nižjo ceno nudi ustrezen nivo storitve. In ta je lahko javno ali zasebno podjetje. Javno, ki ima višje stroške zaradi nepotizma, političnih mahinacij in višjh ciljev, ali privatno, ki ima višje stroške zaradi dobička. Ali prevladajo eni ali drugo stroški je pa odvisno predvsem od pogoltnosti politikov na eni strani ali pogoltnosti kapitalista na drugi strani. Zdaj, lepo bi bilo verjeti, da je pogoltnost le na strani kapitalistov. Potem se bi računica verjetno vedno prevesili na stran javnega podjetja. Ampak že primer NLB kaže, kako je z pogoltnostjo javno-interesnih stricev.

Seveda pa je koncesija lahko tudi umor javne dobrine. Če se koncesija podeli za 99 let, z fiksno ceno za prva tri leta (da je lažje upravičiti takrat ko jo podeljuješ), brez ustreznih zavez in garancij za vzdrževanje infrastrukture, podeljena “našemu”. V tem primeru bo pa jasno javnost nastradala. Po treh letih, bo šl cena v nebo. Če voda sploh še bo. Če je ne bodo raje izvažali. In tako smo nastradali že ničkolikokrat. Recimo ob gradnji avtocestnega križa.

Težko je torej v naprej reči ali je boljša rešitev preko javnih podjetij ali bolje preko koncesij, ki jih lahko pridobijo javna ali zasebna podjetja. Oba načina omogočajo za uporabnika najugodnejšo rešitev ali pa krajo le teh. Precej pomembneje kot sam način izvedbe je kako se to izvaja. Bi pa v vsakem primeru v trenutni situaciji podprl predvsem decentralizacijo. Ne, ker je Slovenija prevelika za centralno upravljanje, ki bi bilo dejansko najbolj učinkovito, ampak ker v tem primeru težko ocenjujemo delo tega centra. Če imamo več neodvisnih pa vedno lahko primerjamo ceno vode v Celju z ceno v Piranu. Tako kto sedaj lahko primerjamo cene odvoza odpadkov. In morda županu postavimo, kakšno zoprno vprašanje.

Celotno debato o tem problemu je tako za razumeti predvsem kot predvolilno propagando nekega pola. Dobro so to izbrali. In žalostno, da s tem želijo kovati predvolilne dobičke.

Za konec pa še moja temeljna izhodišča glede vode:

• Zagotavljanje čiste pitne vode je javna služba
• Izvajalec javne službe mora zagotavljati čimbolj nemoteno oskrbo in ustrezno vzdrževanje virov in infrastrukture
• Cena za zagotavljanje javne službe mora biti neprofitna. Kar pomeni, da v osnovi službo izvajajo javna podjetja, če pa se najde zasebno podjetje, ki to zmore ceneje, je pa to seveda dobrodošlo.
• Tako javna kot zasebna podjetja morajo biti podvržena popolnoma enakemu nadzoru in njihova stroškovnost preizkušena v rednih intervalih.

PS: Morda ni odveč dodati, da če neko javno službo izvaja privat podjetje v imenu dobička bomo uporabniki precej bolj kritični in občutljivi do njihovih storitev in cene, kot če nekdo to upravlja v skupno dobro in kar je še podobnih floskul. Sicer se pa javite tisti, ki menite da dandanes javna podjetja dobro opravljajo svoje poslanstvo.