Ali želimo nova delovna mesta?
Imamo Krko. Zanalaš jo vzamem kot primer, ker velja kot eno redkih podetij, ki so (delno) v lasti države, pa vseeno ni nič slišati o raznih političnih imenovanjih, poseganju države vanjo ipd…
Država ima preko KADa in SODa v Krki 25% delež. Kaj to pomeni, je Jože P. Damijan lepo opisal na enem drugem primeru. Klasičen argument, ki ga zagovorniki nacionalnega interesa uporabijo vedno, kadar kdo pomisli na prodajo je, da bodo tujci (le kdo drug bi pa sploh hotel kupiti, Slovenci pač raje kupujemo avtomobile) potem Krko uničili in na cesti se bo znašlo blizu 10.000 ljudi, ki se bodo pridružili že tako preštevilčnim brezposelnim.
No, da se to ni zgodilo recimo v LEKu verjento ne pomeni nič. Kot tudi to ne, da ima Krka hudo razpršeno lastništvo, in bi kupec, tudi če bi odkupil celoten delež države, bil še vedno manjšinjski.
Ampak hotel sem izpostaviti eno drugo dejstvo. Tržna kapitalizacija Krke je skoraj 2 miljardi EUR. Podeljeno z zaposlenimi, pride cirka 200.000 EUR na zaposlenega. Država ima v Krki na vsakega zaposlenega vezanih 200.000 EUR.
Spomnimo se držvanih subvencij delovnih mest. Ko smo subvencionirali nemške reveže, se pravi Bosh in Siemens, je država v bistvu za delovno mesto plačala malce več kot 150K EUR. Visok znesek, pa vendar manjši kot v Krki. Ko država subvencionira samozaposlene, pa subvencija znaša okoli 4000 EUR.
Skratka, če država proda svoj delež v Krki, po trenutni borzni ceni (vemo pa, da ob takšnih deležih cena hitro naraste) dobi država cirka pol miljarde. In z tem lahko subvencionira od 3000 pa vse do 125.000 novih zaposlitev, če udarimo malce čez palec, govorimo o par 10 tisočih novih delovnih mest.
Pri čemer moramo poudariti, da z prodajo deleža v Krki, ni prav verjetno, vsaj izkušnja Leka tako kaže, da bi službo izgubilo prav veliko Krkašev.
To bi bil recimo lahko vir denarja za ideje iz pisma mandatarki iz Silicijeve doline.
Da ne bo pomote. Nikakor ne zagovarjam ideje, da naj ima država svoj sklad tveganega kapitala, da naj vlaga v ideje takšne ali drugačne. Ampak, če lahko izbiram, ali naj ima v teh časih država svoj kapital vezanega v nekem stabilnem podjetju ali pa naj s tem raje spodbuja podjetnštvo pa mislim, da se bi hitro nagnil k slednjemu.
Torej ni res, kar govorijo po TV, da Lek ni več razvojno usmerjeno podjetje, ampak le še neka tretjerazredna fabrika Novartisa? Me veseli, če to nikakor ni res, samo v tem smislu je nekdo pred kratkim na nacionalki komentiral, češ kakšna tragedija je bila narejena s prodajo, pa kakšne replike sogovornikov takrat ni prejel…
Janč, pri temu, kar se pojavlja v medijih je potrebno vedno biti previden. Novinarji namreč sami pripravljajo bore malo, vedno so jim zadeve “plasirane”. Pri vsaki informaciji je pravo vprašanje: “kdo in zakaj je to plasiral?”.
Najlažje je pogledati številke in si ustvariti sliko sam. Google npr. najde “[V 2012] Prodajati so začeli 1.300 novih izdelkov, kar je 80 odstotkov več kot predlanskim, in razvili 26 novih izdelkov, ki jih bodo prodajali na najzahtevnejših trgih. Za naložbe je Lek lani namenil 143 milijonov evrov, kar je največ v zadnjih petih letih, in dodatno zaposlil več kot 200 ljudi. “.
Verjetno je pa res tako, da ni Lek več prvi na vasi, ampak je v zdaj v mestu, kjer so večji vložki.
Še en vidik prodaje se pozablja: takrat je v Slovenijo prišel hardcash, ki je “oplemenitil” naše gospodarstvo. Tako in drugače.
Jup. Točno tako. Pri prodajah se vedno pozabi na to, da tisti, ki kupuje da dejanski denar (ok, pri managerskih odkupih zna biti to malce drugače):
Kar ima dva efekta:
1. Če nekaj (drago) plačaš, potem ti je veliko vredno, in ne boš kar tako uničil. Seveda se potem najdejo komentarji, da bo nekdo kupil in ukinil, s tem pa uničil svojo konkurenco. Kar so čiste bučke. Če ima kakšno slovensko podjetje velik trg, ga ima v tujini, kar pomeni, da deljao bolje od konkurence, in valjda se mu splača s tem nadaljevati.
2. Denar dobijo dosedanji lastniki. Ki ga lahko investirajo naprej. Jasno, če imamo rigidno zakonodajo, bodo pač investirali v nov avto, če imamo spodbudno poslovno okolje pa bodo investirali v nova podjetja.
Ohranjanje “nacionalne srebrnine” je v veliki meri zategovanje ročne zavore razvoju. Seveda so določena, predvsem infrastrukturna podjetja, kjer ima nacionalni interes svoje mesto, ampak v veliki večini pa temu ni tako.
Takoj prodat, dokler zoki ne uniči še to podjetje.
Managerskih odkupov, čeprav sem jih hotel, nisem omenjal, ker se jih je pri nas prijel slab sloves in so pravzaprav sinonim za plenilski kapitalizem.
Imelo smo namreč perferct storm vsaj treh faktorjev (postranzicijsko neurejena lastnina, močna omrežja povezav in poplava poceni denarja), kar je povzročilo, da so se v vlogi lastnikov znašli ljudje, ki tja nikakor ne sodijo.
MBOji so sicer prevzemi kot vsak drugi.
Res je Mare. V normalnih ekonomskih razmerah, managerski prevzem pomeni, da manangement oceni, da bi firmo lahko bolje upravljal, brez trenutnega lastnika. Če je lastnik normalen, je to tudi za njega win-win, sicer pač brcne managerja z takšnimi idejami ven iz firme.
Pri nas pa pa se je začelo vse z nezainteresiranim začetnim lastnikom, ki ni kaznoval slabljena firme pred prevzemom ter “prijateljske” (politično) banke.
Če ima Krka 10.000 zaposlenih in je tržna kapitalizacija Krke 2 miljardi EUR in če ima država v Krki 25% delež, potem ima država v Krki na vsakega zaposlenega vezanih 50.000 EUR. Sicer se pa načeloma strinjam s tabo, da nima država česa iskati v podjetjih, kot je Krka.
Po mojem mnenju načeloma tudi ni dobro, da država subvencionira podjetja. Država bi morala ustvarjati pogoje, zaradi katerih bi podjetja z veseljem odpirala delovna mesta v Sloveniji brez subvencij. Zato naj država raje vlaga v izobraževanje, učinkovit sodni sistem, infrastrukturo in tako naprej, če bo pa ji bo še vedno ostalo kaj denarja, naj ga namesto da ga porabi za subvencije “izbranim” podjetjem, zniža davke.
Pa še, nepovezano s temle blogom, se pa navezuje na zgoraj napisano: Poleg zgoraj napisanega bi morala država predvsem olajšati zaposlovanje in odpuščanje. Odpuščanje bi moralo biti tako enostavno, da ne bi bilo več potrebe po zaposlovanju za določen čas. Zaposlovanje za določen čas pa bi moralo biti rezervirano samo za zelo posebne okoliščine, ker sicer preveč razslojuje družbo. Poleg tega bi morali podjetjem in univerzam dovoliti, da uporabljajo angleščino kot delovni jezik, ter dovoliti in omogočiti podjetjem, da poslujejo v angleščini, tudi kar se tiče komunikacije z državnimi ustanovami. Vem, da je to precej radikalna ideja, ampak jaz iskreno verjamem, da bi dolgoročno veliko prispevala k našemu blagostanju in posledično tudi k preživetju slovenščine. Tako majhna država, kot je naša, lahko preživi samo tako, da se zares odpre.
Dominik – seveda, država ima 50K na zaposlenega. Ampak nekako ni fer da tako računamo. Ker res ne moremo vseh zaposlenih “obesiti” le na delež države.
In ja, strinjam se z vsem ostalim.
Dominik, zakaj pa angleščina? Dajmo, če že, poglejmo 10 let dlje in začnimo kar z mandarinščino.
Slovenec v ZDA, še vedno Slovenec.
Si lahko predstavljaš, da bi Francoz, Italijan ali konec koncev Američan predlagal kaj podobnega?
Da bi se Slovenec s Slovencem menil v angleščini, ja še tega se nam manjka.
Z vsem ostalim, Dominik, se mimogrede strinjam.
Me pa zanima, če kdo ve ali se mu da pogledat, koliko ima država na zaposlenega v Krki profita.
Prepričan sem, da je za tujca, ki želi imeti v RS firmo, komunikacija z državo v slovenskem jeziku še najmanjši problem.
Najprej bi bilo treba zakonodajo skrčiti na 1/20 in jo prevesti iz birokratskega jezika v slovenski jezik. Predvsem pa odstraniti najbolj pogosto frazo, “ne glede na člen XY”.
Potem ne bo podjetnik tisti, ki si zakonodajnemu labirintu in davčnemu mlinskemu kamnu navkljub upa imeti firmo, in ima za to dovolj debelo kožo in jeklene živce, ampak vsak, ki ima tržišču kaj za ponuditi.
Potem pa je smiselno razmisliti tudi o tuje jezičnih državnih uradnikih, ne nujno samo angleško govorečih. Prevedba elektronskih obrazcev v X tujih jezikov pa je potem tudi najmanjši problem.
Janč, nekaj let sem živel v Švici, in tam na primer veliko globalnih podjetij za svoje interno poslovanje uporablja izključno angleščino (npr. Google ali pa Credit Suisse). To velja tudi za majhna globalno usmerjena podjetja (npr. tehnološke startupe). Pa njihova težko razumljiva švicarska nemščina ni prav nič ogrožena, celo nasprotno, leze tudi v pore, kjer so včasih uporabljali knjižno nemščino. Angleščina je pač sodobna lingua franca, tako kot je bila včasih v zahodnem svetu latinščina. Tudi mladi Kitajci se na veliko učijo angleško. Dandanes mora vsako podjetje z ambicijami razmišljati globalno, in to je veliko lažje, če ja vsa komunikacija, predvsem pa dokumentacija znotraj podjetja v istem jeziku.
Dividendni donos Krke je malce pod 3%. (http://www.ljse.si/cgi-bin/jve.cgi?doc=818&tab=1&SecurityID=KRKG&sid=K8rDGBU52fq2yucN), če je tržna kapitalizacija 200K na zaposlenega je dividendni donos recimo 6K EUR, dobiček pa 2-3x toliko.
Sam delam v firmi, ki je “nadnacionalna”, sedež ima na Češkem (oz na Bahamih, ampak tisto je le navidezno :-)), uradni jezik znotraj firme je angleški, čeprav je zaradi šefa izjemno prisotna tudi romunščina.
In ja, slovenci se med sabo menimo slovensko. S hrvati se menimo hrvaškosrbsko, čeravno ko je potrebna eksaktnost, prešaltamo na angleščino. Čehi se med sabo pogovarjajo češko. Romuni romunsko. Čehi s slovaki pa češko.
Torej, jeanmark, kaj meniš, če bi v firmi uporabljali zgolj angleščino, bi šel posel bolj ali manj tekoče?
Po mojem mnenju bi šlo (vsaj prvo leto ali dve) vse skupaj dosti počasneje in z več nesporazumi.
Namreč, tudi če govorimo angleško, to še ne pomeni, da govorimo isti jezik. Ko jaz komuniciram recimo z Indijci, stacioniranimi v ZDA, njihova angleščina nikakor ni isti jezik, kot če govorim z Američanom. Tudi moja seveda ni ista.
Da gre tu za večjo preciznost komunikacije, ne bi rekel, saj moram 1/4 komunikacije uganiti.
In to so računalničarji. Če pomislim, kako bi komunikacija izgledala, če bi vse osebje firme, kjer delam, uporabljalo angleščino, me zmrazi – to bi bil čisti babilon. V redu, saj mogoče bi v teku parih let vsi spravili svoj nivo angleščine na sprejemljiv nivo, ampak…
S tuje govorečimi sodelavci se pač uporablja angleščina, hrvaščina itd., pogovorno pa tudi slovenščina, kolikor jo obvladajo (in marsikdo jo še kar dobro, četudi je Nizozemec, Portugalec, Makedonec itd.
Razumem pa potrebo po dokumentaciji v enem jeziku, če je “tujih” sodelavcev v firmi recimo vsaj ena četrtina.
Kar se pa start-upov tiče, pa se lahko mirne duše že zdaj vsi med sabo pogovarjajo v angleščini, če jim tako paše. Menda ne pričakuje kdo, da ga bo prišel inšpektor kontrolirat, kateri jezik uporablja…
Se strinjam. Ne vidim popolnoma nobene potrebe, da se komurkoli forsira katerikoli jezik. Indijci in njihova angleščina so pa res poglavje zase.