Ekonomija

Produktivnost in optimizacija

Slovenija na prebivalca ustvari več kot tretjino manj kot Avstrija. Tako pravi tale tabelica na wikipediji. Seveda država kot takšna nič ne ustvari, ustvarijo njeni prebivalci, delavci. Ampak ta statistika na nivoju državer nekako tudi pomeni, koliko potem lahko zaslužimo, zapravimo si privoščimo. Vendar pustimo te politično-ekonomske zadeve, ki nas kaj hitro pripeljejo v lažno rekurzivno misel, ali je bila prej kura ali jajce, ali je prej kredit ali gospodarska rast.

Na ta razkorak sem se spomnil v četrtek v Kranjski gori. Na oziroma natančneje pred nočnim smučanjem, ko sem v vrsti čakal za nakup smučarske karte. Počasi je šlo. Zelo počasi. In marsikdo v vrsti je nergal nad tem, jaz sem si pa z zanimanjem ogledoval proces prodajalke.

Roka na miško, klik, roka na tipkovnico, par tipk, počakat, roka na miško, klik, roka na tipkovnico, par tipk, počakat, kartico v terminal, počakat, odtipkat na terminal vrednost, počakat, odtrgat listek, roke na tipkovnico, par tipk, prazno karto vstaviti v “tiskalnik”, počakat, in vse skupaj mi izročiti.

In to praktično za vsakega v vrsti enaka procedura. Saj, kdo pa še hodi z drobižem smučat. Čeprav v tem primeru, sem 100% da bi z gotovino opravil hitreje.

Ali se bi to dalo optimizirati?

Seveda. Prvo pravilo je, da miška ni potrebna. NI POTREBNA. In je moteča in nezaželena pri takšnih enostavnih opravilih. Naj jo ima zraven, da lahko vmes, ko ni nobenega kupca malce preveri facebook, sporoči preko twitterja da je smuka ugodna, prebere maile in se uči za zagovor diplomske. Nobenega problema. Ampak rutiniran blagajnišli postopek pa mora biti brez miške. Pa to smo delali 15-20 let nazaj tako, ko smo iz Cliperja selili zadeve na Wondowse. Valja je prva verzija temeljila na miški. Ko pa enkrat vidiš, kako to izgleda v realni uporabi pa ti je jasno, da mora biti program uporaben brez miške. Z vnaprej pripravljenim fokusom na pravo polje, z pravo potjo fokusa itd…

Druga optimizacija je število tipkov. Pa kaj ima pred nočnim smučanjem tipkat kot da prepisuje magistrsko delo. Predlaga naj ji isto karto kot v prejšnjem vnosu, če želi spremeniti, tipka, če ne Enter. Predlaga ji količino 1, če ni ok, tipka, če ne Enter. Stisne še tipko, recimo F10, za zaključek, in računalnik naj sam sporoči terminalu znesek, se pravi je potrebno le vstaviti kartico. Nič ni treba izbirati načina plačila. Če daš kartico v terminal, je jasno, kakšen je način plačila. Če kartice ni, je gotovina. Če je plačilo v naturalijah, pa bo seveda kakšna tipka ali bog ne daj, klik z miško več. In ja, terminal zna tudi sam sporočiti, da je bilo plačilo ustrezno izvedeno.

In ja, veliki finale. Karte za nočno, si lahko natisnejo že v naprej. Saj se dajo potem tudi stornrat, mar ne, če ima kdo probleme s statistiko.

Nič od tega, kar sem napisal ni originalno moja iznajdba, čeravno sem z tisto miška-tipkovnica zgodbo šel velikokrat skozi. Povezavo med računalnikom in terminalom vidite v vsakem Lidlu. V naprej natisnjene karte v Skipass prodajalni pred Karavankami. Nobene znanosti ni tukaj. Le odprte oči.

Seveda bo na vse to kup kritikov. Prvi recimo, kaj nergaš, a ne moreš malce počakati? Seveda lahko. Tudi sem. Ampak smučanje ni poceni. In ja, za svoj denar bi rad dobil čim več. Namesto 2 uri in pol, dve uri in 40 minut smučanja. Smučanje se začne in konča točno na uro. Niti minute nam ne podarijo. Ja seveda bi lahko prišel prej, kupil karto ob pol sedmih in v nizkem štartu čakal na pričetek in odpeljal polne 3 ure. Če bi zmogel. Ampak sploh ni fora v tem. Fora je, da bi z malenkostmi ukrepi, vsi bili bolj zadovoljni. In prodajalka na koncu dneva bolj spočita in boljše volje.

Ali bi prodali več kart? Močno dvomim. Tisti, ki smo bili tam, se ne bomo kar tako obrnili. Ne zaradi 5-15 minut. Seveda pa ostane malce slabši občutek. In ja, morda bom naslednjič raje zavil kam drugam. Na dnevno smuko vsekakor tam mimo, v že omenjeno Avstrijo. Kjer bom za isti čas smuke, plačal več. In več dobil. In na koncu bil še zadovoljen.

Ko že omenjam Avstrijo. Prejšnji vikend sem bil gor. Tako enostavno kot tokrat, ne vem, če sem že kdaj dobil sobo. Rezerviral sem preko booking.com. Pozvonim. Pride gospa odpret. Povem kdo sem. Tukaj je soba, ključi so not. Ključ odpira tudi ski depo, če želite pancarje dati sušiti, pa tudi jedilnica. Notri je pijača, postrežite si, zapišite, po zajtrku pa vse skupaj poračunamo. Nobenega papirja, nobenega dokumenta, nobenega nič. In vse skupaj je povedala ne tako kot prodajalke v Lidlu, ki so strenirano učinkovite, ampak z tisto pravo gostoljubnostjo. Če bi želel, bi se lahko zaklepetal za dolgo. Če pa si želiš le postelje, pa ceniš to, da greš lahko hitro jo sprobat.

In ja, včeraj sem bil na Krvavcu. Blagajna. Precej bolj optimizirano. In ja, vmes ko je čakala odziv POS terminala, je že delala karte. Majhna sprememba. Pa tako velika. In ja, ne gre za minute, ki jih profitiraš. Gre za minute, v katerih lahko kupcu nakloniš nasmeh, mu zaželiš dobro smuko ali si oddahneš.

In ja, v takšnih enostavnih zadevah se skriva razlika v BDPju. Se skriva ta modra misel, da je treba delati intiligentneje. Več znanja uporabiti.