Skrivnost pokojninskih računov

Prejšnji teden smo iz krogov zagovornikov pokojninske reforme dobili novo informacijo. Vpogleda v stanje na pokojninskem računu posameznika ne bo. Po mnenju poslank SD Majde Potrate in Andreje Černjak Meglič individualni račun ne vsebuje “sistema solidarnosti“.

Zavrtimo čas malce nazaj in se spomnimo, kdaj in zakaj je prišla na dan ideja, da bi posameznik lahko vpogledal v stanje na svojem pokojninskem računu. Ideja se je porodila, ko so delavci iz Rogaške steklarne ob propadu le te ugotovili, da za njih več let niso bili plačani pokojninski prispevki, in jim tako delovna doba ni tekla, s tem pa tudi niso upravičeni do pričakovane upokojitve. Ob tem moram poudariti, da je to neplačevanje bilo v dogovoru z davčno upravo.

In zato, da se takšni primeri ne bi ponovili, je prišlo do ideje, da bi posameznik lahko preveril svoje stanje, se pravi ali delodajalec obračunava in plačuje prispevke, kot je treba. To nikakor ne pomeni, da bi prešli na sitem, kjer vsak varčuje za svojo pokojnino, pa čeprav nas ves čas s tem bombardirajo sindikalisti, ki neprestano ponavljajo da je pokojnina prislužena pravica, za katero je delavec plačeval. Ja, je plačeval, ampak ne za svojo pokojnino. Plačeval je za upanje, da mu jo bo nekoč nekdo izplačeval.

Vpogled v stanje je lahko organiziran tudi na ta način, da posameznik lahko pogleda, kdaj nazadnje so bili za njega plačani prispevki, koliko ima delovne dobe, koliko še do redne pokojnine, in koliko bi le ta ob trenutnih podatkih znašala. Zraven pa še recimo morebitna opozorila, če je kakšen mesec prišlo do večjih odmikov. Takšen prikaz stanja, ni in ne more biti sporen, in nima nobene veze s “sistemom solidarnosti”.

Ni potrebno, da je stanje pokojninskega računa prikazano enako kot stanje na bančnem računu, čeravno tudi s tem ne bi bilo nič narobe. Saj je vsem jasno, oziroma bi mu moralo biti jasno, da imamo v Sloveniji solidaren pokojninski sitem, kjer ne plačuješ za sebe, ampak za trenutne upokojence, ter pričakuješ, da bo nekoč nekdo drug plačeval za nas. Takšen sistem imamo, ne vem zakaj bi se ga sramovali.

Država pa očitno nadzora nad plačili prispevkov ni sposobna izvajati, še več, pod krinko nevem kakšne politike podjetjem celo dopušča neplačevanje. Ceno za to pa plača bodisi delave, ki ne bo dobil ustrezne pokojnine, bodi pa mi vsi, če se bo delavcu te neplačane prispevke priznalo, kar je nenazadnje tudi prav, saj ni on kriv, da mu je sprega med politiko in s politiko spajdašenimi kvazi managerji ukradla del prisluženega denarja. Socialni demokrati pa se namesto, da bi se postavili na stran delavca postavljajo v bran te sprevrženi izkoriščevalski kliki, ki potrebuje meglo, da lahko ribari v kalnem.

Sicer pa je popolnoma jasno kam merita naši predragi in potratni AFŽjevki. Ob izplačilu povprečne plače se plača cirka 371 pokojninskega prispevka. V enem letu to nanese slabih 4500 EUR. Če bi prikazali ta znesek kot stanje na pokojninskem računu, bi po 10 letih imeli na računu 45000 EUR, če imamo povprečno plačo. Ja, če bi posameznik videl ta znesek, bi prekleto dobro razmislil, koga bo na volitvah obkrožil, da bo v njegovem imenu upravljal ta sredstva. In tega je strah naše potrate. Da bomo delavci dejansko zahtevali to kar zaslužimo, in se ne bomo več zadovoljili s floskulami o socialni državi.

Kakšen pokojninski sitem bomo imeli je politična odločitev. Prav je, da se o tem debatira, da imamo različna mnenja glede tega. In se potem v širokem konsenzu odločimo za nek sitem.

Vendar prikrivanje podatkov zato, ker ne verjamemo, da bodo ljudje razumeli pluse in minuse predlaganega sistema je pa najmanj kar je, podcenjevanje državljanov. Mene, tebe in vsakega izmed nas. Je nadaljevanje obravnave vseh nas kot ovce, katere namen je, da jo čim bolj postrižeš, nato pa s to volno razpolagajo posvečeni politiki.

Dragi bralci: Kdo med vami, bi zaupal upravljanje družinskega proračuna Majdi Potrata, Andreji Černjak Meglič ali pa našemu predragemu Borutu Pahorju, ki težko preživi s 3000 EUR na mesec?