V teh dneh, ko je nostalgija po, na srečo minulih, časih skorajda uzakonjena, sem se nostalgično odpravil na kolesarsko turo. Toško čelo, sv. Katarina, sv. Jakob, pa potem proti Medvodam.

Pred davnimi leti sem namreč živel na Brilejevi v Ljubljani, in s kolegom sva imela Toško + Katarino za standardno turo. Po pravici povedano se prav veliko več ne spomnim, v romantičnem delu spomina pa so ostali precej krajši in položni klanci, kot sem jih srečal danes :-))

Ni pa recesija prizanesla tudi temu delu Slovenije. Čeprav se ne spomnim prav dobro, ampak definitivno je od tistih dni zraslo gor kar precej novih hiš oziroma bolje rečeno rezidenc.

Da bi bila nostalgija popolna, je poskrbelo tudi vreme. Namreč ne spomnim se, da bi že kdaj peljal tam gor po takšni megli oz. nizki oblačnosti. Tako da sem se lahko namesto lepega razgleda nostalgično spominjal sončnih dni. No, kasneje me je že proti Mengšu še malce dež opral, pa ni bilo hujšega. Potem pa je posijalo sonce in me do doma že nekako posušilo. Je bilo pa na trenutke kar mrzlo.

Savo sem prečkal pri Mednem, preko pokritega lesenega mosta, namenjenega pešcem, kolesarjem, pa tudi kakšen motorček še pride čez. Potem pa na Vodice in Mengeš. Ter se šel seveda pofočkat na Mengeško kočo na Gobavici, nato pa domov.

Še malo statistike: 62 in pol kilometra, slabe 4 ure, 3800 kalorij, skoraj 1500 m višincev.