V bistvu nisem točno vedel, v kaj se spuščam z odločitvijo, da gremo letos smučat na Kopaonik, Srbija. Na webu imajo sicer napisano kakšne vse naprave imao in koliko prog, vendar je to Balkan, in je bolje biti previden.

Pri oceni mi tudi nagaja vreme, ker je do sedaj praktično vse dni snežilo, ne preveč pa vseeno. Pogosto je bilo megleno, čeravno oboje ni preveč motilo pri smučanju. Ker megla je bila tipično par 100 metrov proge, sneg pa rahel. Ni pa bilo razgleda, tako da ne dojameš vseh razsežnosti, pa tudi navigacija je malce problematična.

Naprave so različne. Od moderne 6 sedežnice do starinske dvosede, ki gre tako počasi, da bi lako vmes komot pomalical. In karte so RFID, kar na slovenskih smučiščih nekako še ni standard.

Same proge so označene tukajšnjemu znanju smučanja primerno. Navajeni alpskih smučišc bodo lahko razočarani. Tukajšnja modra proga, je alpska zelena (*), tukajšnja rdeča ustreza našim modrim in tukajšna črna, je rdeča. Res pa kar nekaj črnih in rdečih prog ni delovalo, tako da morda bi tam bilo kaj drugače, čeravno močno dvomim.

Ne glede na vse, tako vreme kot nekatere počasnejše naprave in tudi bolj položne terene, pa sem vseeno v enem dnevu nasmučal skoraj 80km, od tega kar nekaj z ženo. Kar pomeni, da se vse to niti ni poznalo več kot kakšnih 20%.

Kopaonik je tako primeren za družinsko bolj uživasko smučanje. Piljenje tehnike carvinga. Za tiste bolj zahtevne smučarje, pa to verjetno ne bo primerna izbira.

(*) alpsko zeleno sem si gladko izmislil :-))