V zadnji Sobotni prilogi DELA se je Boštjan M. Zupančič razpisal v iskanju alternative trenutnemu gospodarsko-političnemu sistemu, kar je baje potrebno zaradi krize.

Zupančič se sicer po potrditev svojega mnenja zateče k idejam pokojnega akademika Aleksandra Bajta, ki je bil protogonist tki. “grupne lastnine”. Zupančič ne pozabi omeniti tudi, kako ponavadi izgleda menjava sistema. Citiram: “Že zdrava pamet pove, da je vsak prevzem oblasti bolj ali manj nasilen podjem” . Tega sicer ne moremo direktno razumeti kot poziv k nasilni spremembi sistema, vsekakor pa posredno pomeni, da je nasilje upravičeno, ob menjavi sistema, jasno zaradi višjih ciljev.

Zapisalo se mu je tudi, da je naš bivši sistem, več kot 40 let dobro deloval brez zasebne lasntine nad produkcijskimi sredstvi, skupaj s samoupravljanjem in nedržavno lastnino. Ob tem pa je seveda pozabil povedati, da je tudi ciganu šlo kar dobro, ko je konja odvajal od hrane. In ko se je le ta hrane končno odvadil, je crknil. Innekaj podobnega je bilo z našim bivšim sistemom. Ja, deloval je, dokler ni crknil. Ali je deloval dobro ali ne, pa lahko pogledamo primerjalno z ostalimi državami, ki so imele drugačen sistem. Pa ni potrebno pogledati le surove rasti BDPja, lahko pogledamo tudi bolj humene indekse, recimo HDI. Po vseh kriterijih, so socialistične države zaostajale za demokrtičnimi sistemi v bližini.

Zupančič pravilno ugotovi, da se je način dela spremenil. Da fizično delo počasi zamenjuje ustvarjalno. Za takšno delo pa mora biti delavec bolj avtonomen. In res je, deklarativno je samoupravni sistem dajal delavcem večjo avtonomijo, sploh povezano z družbeno lastnino proizvodnih sredstev. Deklerativno. V praksi pa bistvene razlike ni bilo.

Ja delo se je spremenilo. Nove tehnologije na eni strani postavljajo izjemno hude kapitalske ovire za vstop v panogo – npr. enormni stroški robotizirane tovarne avtomobilov, po drugi strani pa je kup področij, kjer so proizvajalna sredstva relativno zelo poceni. In ravno na teh, propulzivnih področjih, je posameznik omejen predvsem s svojimi sposobnostmi, kreativnostjo in precej manj z kapitalom. S pomočjo kreativnosti, so nastali novi, sedaj tudi že kapitalski velikani, ko so Google, Facebook ali Force.com.

In to, kar Bajd in z po njem Zupančič, razumeta kot “grupno lastnino” se že stoletja uporablja va našem obstoječem kapitalsko-demokratičnem sistemu. Kdorkoli želi, se lahko odreče dopusti ali avtomobilu, in tudi kapitalsko vstopi v praktično katerokoli resno podjetje. S tem na nek način posredno glasuje, kdo dela dobro in kdo ne. V tem istem sistemu, je v praksi marsikje uveljavljena tudi delniška ali opcijska shema, ki zaposlene nagrajuje tudi s solastništvom, jih s tem naredi še bolj avtonomne in motivirane.

Boštjan, bi se lahko namestu študije sistemov, ki so v najboljšem primeru doživeli par desetletij, posvetil študiju sistemov, ki živijo že par stoletij. Ki doživljajo cikle, pa vendarle vsakega preživi. Verjamem, da takšen sistem ni zanimiv za akademika, ki se morda niti ne zaveda, da se v bistvu igra z življenji malih ljudi, je pa toliko bolj zanimiv za vse, ki bi radi predvsem v miru delali in živeli.

DELU seveda ne gre zameriti, da objavlja, če ne že naroča, takšne pamflete. Če se prav spomnim, je DELO bilo nekoč glasilo Socialistične zveze  delovnih ljudi. Nadaljujejo pač tradicijo.