Pri arhitektu

Obhajajo me ideje, da bi z relativno majhnim posegom, lahko pridobil par dodatnih kvadratnih metrov bivalne, v bistvu počivalne, površine. Združeno z načrtovano menjavo strehe, bi to bil lahko čisto simpatična sprememba. Da pa ne bi bil odvisen od butalskega pristopa (če bo oštro bodo vile, če bo ravno pa lopata) sem se odločil, da mi pri vizualizaciji pomaga arhitekt. Pardon, arhitektka.

openhouse-xten-architecture

Poln predstave o novi knjižnjici-igralnici-delovni-sobi-z-prostorom-za-računalnik, merami in fotografijami sem se odpravil k izbranemu arhitektu. Kjer pa so mi najprej razložili da brez gradbenega dovoljenja ne bo nič. Kako nič? Pišuka, prišel sem po idejno rešitev ne pa po zidarje in tesarje, da mi zgradijo grad v oblakih. Nič.

No ja, potem sem jih malce omehčal, in so mi razložili da brez lokacijske informacije pa res ne morejo narediti nič. Mislim svašta. Namesto da bi mi podprli moje sanje, in na ta način uturili par skic, jih mastno zaračunali, mi kot največji birokrati utrujajo z papirji, ki da jih moram prinesti, preden se lahko začnemo sploh pogovarjati o mojih željah.

No, sej resnici na ljubo, to niti ni tako neumno. Lahko bi mi oni pač pripravili par skic, potem bi se pa z lokacijsko informacijo izkazalo da so neizvedljive. Ali pa bi v valu navdušenja šel celo do projekta, pa potem ne bi bilo nič z gradbenim dovoljenjem. In pa to, česar so se dekleta najbolj ustrašile, da bi na osnovi tega, kar bi one narisale, šel kar na črno graditi. In bi potem, ko bi prišla inšpekcija, jaz z prstom na njih kazal.

Ok, res ne poznam zakonodaje. Ampak, nekako se mi vseeno zdi čudno, da bi bil kriv izvajalec in ne naročnik. Ampak ok, morda je pa res bolje, da sledim njihovemu procesu. Saj oni to delajo praktično vsak dan, jaz pa… upam da le enkrat v življenju :-)))