Sobotne demonstracije

V soboto bodo baje neke demonstracije. Sindikati, pridruženi pa študenti in verjetno še marsikdo. Verjetno ni težko uganiti, da bodo demonstrirali proti čedalje težjemu življenju, čedalje večji brezposelnosti, čedalje večji negotovosti proti tajkunom, nepravični razporeditvi moči (se pravi denarja), za višje plače, manj dela, več dopusta, še bolj brezplačni študij, več subvencij, … za pesek ne olje v motor kapitalizma, proti vsem, ki jih karkoli tlači.

Razlogov je skratka obilo. Najmanj toliko, kolikor je imel Bush da napade Irak. Problem je pa v tem, ker ni imel enega samega, verodostojnega, razloga za ta korak. Zato se je njegova zgodba počasi sesuvala.

Kaj bi jaz naredil na mestu Boruta Pahorja? Pridružil bi se jim. Postavil se bi v prvo vrsto. Skupaj z njimi bi vzklikal gesla, pa čeprav proti samemu sebi. Saj večina tam v bistvu pljuva v lastno skledo. Ja vsak posameznik se slepi, da je ravno tista njegova potreba najpomembnejša. Da bo realizacija njegove potrebe imela multiplikativni učinek. Sanje. Gre enostavno za zaslepljenost zaradi lastne sebičnosti. MOJE je najpomembnejše. Nič drugega.

Upam, da bo Pahor zbral toliko jajc, in se neposredno soočil z demonstranti. Šel med njih. Jim povedal svoje mnenje. Da VSEM ne more ustreči. Da lahko pa ustreže cehovskim liderjem, lahko podkupi sindikalne voditelje. Da enostavno ne more dati službe vsem brezposelnim, lahko pa vse pošlje v šolo (in jih bo takoj ostalo le še 10%).

V tem primeru, bi demonstracije imele smisel. Sicer bo pa še eno zvodenelo (spivonelo) druženje. Brez cilja. Brez rezultatov.