Včasih je dovolj, če si malce bolj zagorel

President_Official_Portrait_LowResRes ne vem, kako naj si drugače razlagam dejstvo, da je predsednik ZDA, Barack Obama, prejemnik Nobelove nagrade za mir. Pri čemer se je kandidatura za to prestižno nagrado zaključila že, ko je bil Obama šele dva tedna na čelu največje države na svetu (v marsikaterem pomenu, res pa ne geografsko gledano).

Komisija, ki je nagrajenca izbrala, je očitno želela nagraditi predvsem ameriške volilce, ker so se na volitvah odločili tako, kot se je še par let nazaj zdelo kot znanstvena fantastika. Ampak tako je pač, če v državi vlada demokracija. Da bi v demokratični Sloveniji bil na predsedniško mesto izvoljen Hamđija Mustarjević, rojen v Sloveniji, je pač nepredstavljivo.

Z takšnimi izbirami si podeljevalec verjento dela slabo reklamo. Ali si predstavljate, da bi nagrado za fiziko dobil izumitelj hiperčasovnega pogona, ki bi omogočal let do srednje oddaljenih zvezd in nazaj, v recimo enem letu. Seveda ne po preiskušenem izumu, ampak prej, dva tedna po tem, ko bi svoj izum napovedal. Ali pa bi dobitnik nagrade za medicijo postal zdravnik, ki sicer ne bi odkril eliksirja mladosti, bi se pa z odkrivanjem le tega ukvarjal že dva tedna, pred tem bi pa 4 leta že mešal razne lepotilne kreme, katerih klinični preiskusi bi že bili uspešni – dovolj za v kakšno reklamo.

Ne me narobe razumeti. Z Obamo ni nič narobe. Iskreno upam, da mu bo uspelo dobro opraviti delo, ki se ga je namenil opraviti. Ampak Nobelove nagrade si pa po moje še ni zaslužil. Poudarek je na ŠE. Nenazadnje je tako opevano ukinitev zapora v Guantanamu kasneje preklical ali prestavil.

PS: Berlusconijevo šalo sem si sposodil, ker lepo ponazori, koliko si dejansko lahko politiki privoščijo. Da mu doma te šale ne zamerijo, je jasno, ampak ne zamerijo mu jo očitno nikjer. Vsaj slišati ni bilo do sedaj, da bi ga kakšna država zavrnila, če se je tja odpravil na k…e pardon državniški obisk.