Kot posledico finančne krize, so države precej dvignile zneske, do katerih je varnost bančnih vlog zajamčena. Nekatere so se odločile celo za neomejeno jamstvo.

Korak je vsekakor potrebno razumeti predvsem v smislu tega, da bi v nasprotnem primeru nekateri varčevalci, pod vplivom strahu, dvignili svoje vloge. S tem pa bi bankam še dodatno otežili svoje delo. Morda do te točke, da kdo ne bi mogel svojega denarja dvigniti ranvo tisti dan. In ko bi to prišlo v medije, bi se usul stampedo varčevalcev, ki bi to banko komot pogubil.

In to si želijo vlade preprečiti.

Ampak ali veste, kaj garancija dejansko pomeni? Če recimo NLB zapre svoja vrata, kako bomo varčevalci dejansko prišli do svojega garantiranega denarja? Če nas bo država poplačala v stečajnem postopku, in bomo recimo denar dobili čez 4 leta, koliko to pomaga tistemu, ki mora vrtec plačati danes.

Morda bi država oz. nadzorne inštitucije raje razmislile kako vspostaviti sistem, ki bo ob sesutju banke dejansko takoj poskrbel za varčevalce. In če imaš takšen sistem potem te sesutje banke pač ne skrbi. Ker so posledice edino za njihove lastnike. Ne pa da sedaj vlade, kljub garancijam, bankam še dodatno pomagajo, ker se tudi same zavedajo da garancije so eno, motnje, ki bi jih sesute banke povzročile na trgu, pa nekaj popolnoma drugega.

Na ta način se špekulativni upravljalci bančnih sredstev ne bodo nič naučili, sploh pa ne na svoj račun. In veselo se bomo zavrteli v nov krog.