Če se prav spomnim so nekoč v zgodovini obstjale neke požigalske kulture. Ki so pač požgali gozd, na s pepelom pognojeni zemlji nato posadili kar so pač imeli za posaditi, in tako par let, nato pa naprej požgat novo ozemlje. Lep opis tega je v knjigi Bobri, Janeza Jalna, priporočam.

Ampak nekako je ostalo prikrito, da ta plemena še niso v celoti izumrla. Danes sem na kolesarski turi spet srečal par primerkov, ki so se namesto gozda odločili zažgati nekoliko mokro seneno kopico S tem pa nedvomno naredili veliko veselja vsem mimovozečim kolesarjem, mimohodečim pohodnikom, pa še sosedom in vikendašem. Verjetno pa bi se našla tudi kakšna gospodinja, navdušena da bo njeno perilo namesto po običajnem vonju alpskih vršacev ali morskih vetrcev čisto zastonj dišalo po osmojeni slami.

Zadnjič sem pa sopihajoč v en klanec opazil da niso predstavniki požigalske kulture le preživeli ampak se tudi modernizirajo. Verjetno naprednejši pristaš je namreč pred svojo hišo, sredi vasi, smodil neko plastiko. Neskončno veselje za tistega, ki prisopiha do sredine klanca hlastajoč za zrakom, nato pa dobi posebej gosto mešanico le tega.

V bistvu bi bio res zanimivo pogledati, kaj po glavi roji tistemu, ki se odloči obračunati s plastiko ali pa slamo na takšen način. Kot da ni enostavneje plastiko vržt v koš ali kontejner za odpadke, odpadno seno se pa mirno lahko odvrže recimo v gozd ali kakšno grapo. Ne izgleda lepo, ampak ni niti škodljivo niti smrdljivo. Seveda je bolje enostavno odvreči na gnoj, ali pa kar direkt na njivo, pa se potem tam zaora.

Ampak erjento gledam preozko. Verjento gre res za ostamke nekega skorajda izumrlega plemena, ki le spoštuje tradicijo.