Daljinec
Sem poklikal link s specifikacijami macbooka, in gor piše, da bi moral dobiti zraven še daljinca :-)) Sedaj pa samo upam, da nisem škatle že vrgel v koš.
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
Sem poklikal link s specifikacijami macbooka, in gor piše, da bi moral dobiti zraven še daljinca :-)) Sedaj pa samo upam, da nisem škatle že vrgel v koš.
Pralni stroj se mi je vedno zdel nekaj kompiciranega. En čuden vrteč gumb s katerim nastavimo program izmed več kot 10 komadov, pol pa še ekstra gumbi. Pa predalnik z tremi prostori, in točno v pravega je treba dati pravo sredstvo. Pa cune ločiti po skupinah. Mater. Kako lahko ženske to obvladajo?????
No, potem pa mi je nekoč ena (sem pozabil točno katera, čeprav se mi zdi da vem), povedala malo poenostavljeno verzijo. Bele na 90, barvne na 40. Vedno isti program, prašek pa direkt v boben????? Jebemu, kaj potem vsa tista množica programov, če se uporablja le en + temperatura. In temperatura je čist logična. Barvaste se lahko razbarvajo, zato jih je treba prat na nizki temperaturi.
In sem šel malce preštudirat tole čudo od pralnega stroja. In res. Dejansko je večina programov en sam program. Tako je prvi enak kot drugi, le da vključuje še par ciklov na začetku več. In podobno tretji. In tako naprej, dokler ne prideš do programa, ki se mu reče “centrifugiranje”. Kar je v bistvu le zaključek vseh programov.
In predpranje? To je en kratek programček pred prvim programom, katerega posebnost je pa ta, da po zaključku, ustavi vrtenje programatorja naprej, tako da ga moraš naprej pognati ročno. Zakaj? Da dodaš prašek.
Svašta.
Seveda je vseeno malce bolj komplicirano. Mislim d aimajo klasični programatorji dejansko ene tri programe, ki pa so potem razbiti po zgoraj omenjenem načelu na vse ostale. Pa še recimo posebnosti. Moj prvi pralni stroje Gorenje se je bahal s pridevnikom AUTOMATIC. Podrobnejši pregled je pokazal, da to v bistvu pomeni da prvi dve stopnji pere na 90 stopinj, drugi dve na 60, naslednji dve pa na 30. Tako so prišparali gumb za nastavitev temperature, kar seveda marketing proda kot AUTOMATIC.
V mladih letih sem imel priliko en programator razdreti. In v bistvu niti ni malo stikal za krmiliti. Tko od uča bi rekel ene 20 kom. Pa jih probajmo našteti:
– dovod za vodo
– črpalka za vodo
– programator
– motor v eno smer
– motor v drugo smer
– centrifuga (morda dve)
– prašek (3x za 3 predalčke)
– grelec (morda več)
Več se pa ne spomnim.
In koji q! sem se sploh lotil pralnih strojev? V nadaljevanju (čez kakšen dan ali dva) se bo to razmišljanje nadaljevalo v smeri, kako malo se je v bistvu tehnika v gospodinjstvu razvila v 30 letih, ker bom primerjal prvi pralnis troj, ki sem ga spoznal, z zadnjim fuzzy super duper Boshom. Nato pa sledijo še ideje, kaj bi dejansko lahko naredili pri pralnih strojih v prihodnje. Ne pa da le da so lepši.
Zadnjič sem bil v Pragi, in sem imel sestanek v stavbi, kjer so bili, ali pa so še “Kratki filmovi Praha” (lahko da ime ni čisto točno :-))) Hm, le kaj je to za ena firma? Če ste približno mojih let potem se zihr spomnite Maksipsa Fika in enega Krtka.
No, in v tej stavbi, ki je sicer dokaj razsuta, imajo vse te risane junake lepo po stenah. In se je kar lepo spomniti na čase, ko se je to še vrtelo po televiziji.
No, v tej stavbi je danes tudi nova.cz s katero bom verjento delal naslednji projekt. Čisto zraven so pa zgradili eno veliko moderno stavbo, ki je verjento glede na obseg eden največjih evropskih studiev. Ampak zanimivo da pa je po celotnem kompleksu in tudi po stavbi zelo malo ljudi. Kot da bi izumrli. Čeravno so tam. Ker so avtomobili pred stavbo, pa še na sestanek pridejo. Morda pa delajo :-)))
V Pragi sicer nisem preveč slikal, ker sem v glavnem bil na sestankih. Tako da sem uspel poslikati le golaž, postrežen v hlebcu kruha. Iz sredice so verjento naredili cmoke, ki jih je jedel kolega. Če pa so malce bolj varčni, pa so v cmoke predelali tudi ostanke mojega hlebca :-))
M. je imela nesrečo. Enemu ni uspelo pravočasno ustaviti, pa jo je potisnil v še enega pred njo. Škodo v večini krije zavarovalnica. Žal pa ostane cirka 800EUR za poravnat iz “drugih virov”.
So pa smešni tele novejši pametni avtomobili. Če imaš nesrečo, si v ačunalniku zabeležijo “nesreča” in potem ga do reseta ne moreš peljat. Ko sem ga pripeljal na servis, so serviserji nekaj naredili in je takoj vžgal in se odpeljal.
Nekako imam občutek, da od takrat ko sem postal član AMZSja, da so se mi začele dogajati čudne stvari. Praktično vsako leto sem izkoristil kakšen kuponček za njihove storitve. In prepričani ste lahko, da bi bil bolj vesel, če bi le plačeval članarino in nikoli ne koristil nobene “ugodnosti”.
K. je imela 4. rojstni dan. Pred kakšnim mesecem sem jo zalotil, kako sta skupaj z N. načrtovali, koga bo povabila na zabavo. In potem nimaš nobene opcije, kot da organiziraš zabavo.
Ker zelo rada telovadi, smo se odločili za tovrstno zabavo. V organizaciji Športnega društva Fan Vit-As je bila zabava v športni dvorani osnovne šole Venclja Perka v Domžalah. Otroci so seveda razgrajali, noreli, se pretepali ipd… Ipak so otroci, pa morda je bil en krotilec premao, za takšno grupo. Tako da sem na koncu malce pomagal še sam.
In prav zanimivo. Bili so cirka 4 razgrajči, med katerimi je en še posebej izstopal, ker me je veselo boksal, ostali trije so pa le nagajali, skakali po meni ipd… ampak brez resnega namena da me poškodujejo. Kot sestavni del taktike, da jih umirim, sem jih začel crkljati, vsakega, ki sem ga ujel. In valjda pretepačem (pa še ena deklica se jim je pridružila) to ni bilo všeč, oni so le razgrajači, ne pa neke mevže.
In ko sem jih parkrat tako pocrkljal na glas, se jih je takoj pridružilo še par. Ki pa so dejansko prišli na crkljanje. Pišuka poldi! Prva misel mi je bila, da imajo tega verjetno doma premalo. No, morda pa imajo tega doma toliko, da so se že čisto navadili in redno potrebujejo. Ne vem, in ne bom sodil.
Sicer pa je z otroci res pravo veselje gledati otroke, kako se razposajeno podijo po telovadnici. Človeku je kar malce žal, da ne pozna več psihologije, pa da bi malce bolj razumel takratnji njihov svet. V par minutah vidiš od iskanja pozornosti, gradnje lastne pozicije v družbi, bojazni pred novim, čiste igrivosti, borbe za prostor in še bi lahko našteval.
Otroci so res naše največje bogatstvo.
Sicer ima macbook že vgrajen wireless adapter (in gigasto mrežno kartico), pa sem vseeno vtaknil moj WGT111T USB wireless adapter vanj, in zgodilo se ni nič. Čisto nič. Še lučka na adapterju ni posvetia, se pravi sta se takoj razumela da se ne razumeta. Na spletni strani izdelka pa tudi ni nobenega mac driverja omenjenega.
No, saj ne rabim, probam pa :-))
Se mi pa seveda mac lepo poveže na moj wlan router, ki je tudi od Netgeara in sicer WGT264. Z routerjem sicer nisem preveč zadovoljen. Izgleda da ga torrent in emule prenosi včasih malce zjebejo, pa ga je treba cirka 1x mesečno resetirati. Ampak kolikor sem se pogovarjal z kolegi, je to dokaj normalno za SOHO (small office – home office) naprave dokaj običajno.
Ena korespodenca, ki je rezultirala v tem, da sem dobil mikico GBD – Gorenjske borzno posredniške hiše. Majčka sicer ni ne vem kaj, ravno prava za prepotit na sobnem kolesu :-)).
————————————————-
Danes sem ob obisku vaše poslovalnice nehote slišal, kako ste sodelavcu razlagali, da boste uvajali neko kartico, katere bistvo bo, da bo na njej davčna številka, pa potem bo lahko imel imetnik popuste, kjer se boste pač dogovorili itd….
Vse skupaj mi je nekako padlo v uho, ker sem kolegu iz KDja, ko so pri njih uvedli KDplus, s podobnim nadušenjem opisal kako praktična je njihova kartica, ker je gor davčna številka, ki je sicer nikjer drugje ni, jo pa pogosto rabiš.
No, ampak vmes sem že malce spremenil mnenje. Kartica je že ok, ampak imamo že veliko kartic (bančna, kreditna (par njih), osebna, zdravniška, ….) pa še kakšna vizitka se ponavadi najde, in je ena dodatna kartica pač odveč. Tako da tale KDplus-ova, kljub začetnemu navdušenju, lepo sameva v kakšnem predalu.
Ob tem je pa zanimivo, kako so tovrsten problem rešili v Ameriki, kjer imajo verjetno še precej več kartic kot pri nas. Razne trgovine, knjižnice ipd… izdajajo kartice, ki so precej manjše. In sicer so široke kakšen centimeter, dolge pa toliko kot je kreditna široka. Pa malce tanjše so, in kar trpežne. In namenjene temu, da jih daš na obesek za ključe, in jih tako lahko zraven ključev nosiš ene 10, ne da bi se kaj prida kje poznalo. Tega pri nas še nisem zasledil, se mi zdi pa da je ideja kar dobro. Razne trgovine, knjigarne imajo gor ponavadi črtno kodo, da lažje prepoznajo stranko, ampak tudi davčna bi prav prišla :-)))
Morda bi pa pri vas poiskusili z to novostjo. Sicer mi je malce žal, da vam ne morem ponuditi kar izdelave le tega, ker poslovna priložnost je kar ok. Tako kot so prišli baloni z vodo iz amerike po kakšnih 20 letih, tako bodo tudi te manjše, “naključ”-ne kartice prispele, ker so pač praktične. Bolj kot klasična credit card size.
Lep pozdrav,
Marko Pavlišič
PS: Pa nič ni narobe z vašo čokolado, samo sam je enostavno ne jem. Razen kadar se mi jo res zalušta.
—————————————————–
Spoštovani Marko,
Zelo sem vesela vašega oziva, hvala za mnenje o karticah (zadeva je pri nas stara skoraj 5 let, takrat smo jim prvič želeli izdati, a se je potem menjal sistem plačil in so se uvajali poravnalni računi… in pogoji poslovanja niso bili ne vem kako stabilni. Ob naši 10 letnici pa smo zadevo skoraj pripeljali do konca. Vaša ideja in predlog sta mi zelo všeč, samo ne vem, kako bi vse podatke potem lahko spravili gor. V naslednji e pošti vam bom poslala osnutek kartice in zelo bi bila vesela kakršnegakoli komentarja.
Najlepša hvala, še enkrat. Če mi poveste velikost majice (mogoče L) in pa barvo (lahko izberete črno ali belo), postredujete vaš naslov (če ga še nimamo), vam z veseljem pošljem eno GBD majico.
Lep in uspešen dan,
Ani Klemenčič, GBD d.d.
——————————————————–
Ok, hvala.
Velikost bo kar največja :-)) XL ali XXL
Naslov pa:
Marko Pavlišič
XXXXXXXXXXXXXXXX
Lep pozdrav.
————————————————————
Spoštovani,
Se oglašam malce kasneje, ker sem bil vmes za 1 teden v Londonu, in sem bil več ali manj offline.
Kakor ste si zamislili kartico, vsebuje poleg davčne številke in vaše številek stranke, še precej kontaktnih podatkov in številk TRRjev. Pa na prvi strani dokaj veliko “reklamo”. Vsega tega se na manjši format prav gotovo ne da dati. Zanimivo bi bilo, če bi vsakemu pripravili dve kartici, v velikosti kreditne kartice, kot ste si zamislili, in v velikosti primerni za obesek za ključe, kjer bi pa bila le davčna, vaša šifra stranke, telefonska in TRR za nakazilo na trgovalni račun. Da se spraviti tudi marsikaj več gor, ni pa za pretiravat.
Tale manjša, seveda prinaša dodatne stroške, ampak s spretno promocijo bi se pa cel efekt kartice lahko precej povečal. Prvi je pač prvi. In dejansko je zadeva uporabna. Sodeč po tem koliko takšnih “naključnih” kartic imajo ljudje onstran luže, se bo zadeva prijela s časoma tudi pri nas. Je pa vsekakor to potrebno tudi dobro skomunicirati, sicer imetniki v bistvu sploh ne bodo razumeli kar so dobili.
Lep pozdrav,
Marko Pavlišič
———————————————
No potem sem pa prejel majčko po pošti :-))
Kar lepo se je inštalirala in tudi dela. Performančni indeksi so za vse razen grafiko zelo ok (okoli 5), sam filing glede delovanja pa je tudi ok.
Bomo pa še videli, kako bo realno, če bom sploh kaj laufal Visto :-)
Se opravičujem, ker sem enkrat prej ugotovil, da ne moreš klikati z enostavnim tapkanjem po trackpadu, česar sem se kar navadil na prejšnjem ne-mac, notebooku. Lahko. Samo nastaviti si moraš.
System preferences / Keyboard & mouse / Trackpad / Clicking
Cool. Čeravno sem sedaj ko sem si vklopil, da sem se v bistvu že navadil na klikanje z gumbom. Baje pa je tapkanje z dvema prstoma enakovredno secondary clicku. Hm. Zabavno. Ne vem sicer še kje je uporabno :-)))