4. rojstni dan

K. je imela 4. rojstni dan. Pred kakšnim mesecem sem jo zalotil, kako sta skupaj z N. načrtovali, koga bo povabila na zabavo. In potem nimaš nobene opcije, kot da organiziraš zabavo.

Ker zelo rada telovadi, smo se odločili za tovrstno zabavo. V organizaciji Športnega društva Fan Vit-As je bila zabava v športni dvorani osnovne šole Venclja Perka v Domžalah. Otroci so seveda razgrajali, noreli, se pretepali ipd… Ipak so otroci, pa morda je bil en krotilec premao, za takšno grupo. Tako da sem na koncu malce pomagal še sam.

In prav zanimivo. Bili so cirka 4 razgrajči, med katerimi je en še posebej izstopal, ker me je veselo boksal, ostali trije so pa le nagajali, skakali po meni ipd… ampak brez resnega namena da me poškodujejo. Kot sestavni del taktike, da jih umirim, sem jih začel crkljati, vsakega, ki sem ga ujel. In valjda pretepačem (pa še ena deklica se jim je pridružila) to ni bilo všeč, oni so le razgrajači, ne pa neke mevže.

In ko sem jih parkrat tako pocrkljal na glas, se jih je takoj pridružilo še par. Ki pa so dejansko prišli na crkljanje. Pišuka poldi! Prva misel mi je bila, da imajo tega verjetno doma premalo. No, morda pa imajo tega doma toliko, da so se že čisto navadili in redno potrebujejo. Ne vem, in ne bom sodil.

Sicer pa je z otroci res pravo veselje gledati otroke, kako se razposajeno podijo po telovadnici. Človeku je kar malce žal, da ne pozna več psihologije, pa da bi malce bolj razumel takratnji njihov svet. V par minutah vidiš od iskanja pozornosti, gradnje lastne pozicije v družbi, bojazni pred novim, čiste igrivosti, borbe za prostor in še bi lahko našteval.

Otroci so res naše največje bogatstvo.