Je fiskalno pravilo res tako zanič?

Povod za to pisanje je prispevek ekonomista JPD z naslovom “Kako fiskalno pravilo rešiti pred njegovimi navijači?” kjer avtor polemizira s samim fiskalnim pravilom (ustava), izvedbo le tega (zakon) in oceno predloga proračuna s strani fiskalnega sveta. Fiskalno pravilo, ki v bistvu določa, da moramo na srednji rok imeti uravnotežen proračun, ni nobena Slovenska posebnost, ampak je na področju Evropske unije kar pravilo in ne izjema.

Naj kar takoj povem, da se z JPD strinjam, glede njegove ocene, da je zaradi metodoloških težav fiskalno pravilo, kot je zapisano v težavi dokaj nezanesljivo in daje precej nestabilne ocene. Napovedovanje prihodnosti je pač negotovo. Če pogledamo malce v preteklost, lahko najdemo kopico primerov, ko so napovedi bodoče gospodarske rasti oz. BDPja krepko odstopale od kasnejše realizacije. In pri fiskalnem pravilu uporabljamo podobne postopke in izvorne podatke kot pri napovedovanju BDPja.

Ko smo se leta 2013, v okviru dogovorov okoli vpisa fiskalnega pravila v ustavo pogovarjali na ministrstvu za finance, me je presenetilo stališče strokovnega sodelavca SLS, ki je navijal za neko formulo, češ, da edino z tisto formulo, se bodo viški in manjki proračuna srednjeročno točno ujeli. Naivnež. Ja, matematično gledano je seveda imel prav, kar pa ni razumel pa je to, da so že napovedi same, ki se uporabljajo pri načrtovanu proračuna, precej nezanesljive, potem se pa še vlada bolj ali manj drži proračuna in suma sumarum, smo lahko srečni, če smo v obdobju par let pridelali napako, ki se meri v procentih, ne pa v decimalkah, kot je želel strokovc.

Ampak, ali je metoda, ki ni 100% res tudi neuporabna? Ali so pri avtu napovedi porabe, ki jih marketinško oglašujejo, 100% skladne z našo dejansko porabo? Niso! A so zato v celoti neuporabne? Še zdaleč ne. Da ti pač neko informacijo, ki jo potem bolj ali manj vključiš v končno odločitev o nakupu avtomobila. In enako je z fiskalnim pravilom in njegovo formulo. Je pač ena informacija, ki jo vlada in poslanci potem bolj ali manj upošteva pri načrtovanju proračuna.

Če smo se iz minule finančne krize kaj naučili, predvsem v manjših in kapitalsko bolj izpostavljenih državah, je to, da nas v primeru proračunskega razvrata čaka proračunski maček. In finančni jastrebi, ki komaj čakajo, da država zaide v težave, morda še malce pomagajo s kakšno neugodno oceno, nato pa to z veseljem izkoristijo. Ja, ni lepo od njih. Ampak, ko rabiš denar za penzije, in ga nimaš, potem si ga pač sposodiš. In, če ti ga ne posodi nihče drug kot oderuh, to pač plačaš. Ali pa ne izplačaš penzij. Ali pa pač zaprosiš za pomoč in dobiš trojko. Nobena od variant ni dobra, jamranje, kako to ni pravično, pa žal denarja na račun ne prinese.

In zato, da bi preprečili proračunski razvrat, in da bi neoderuški posojilodajalci posojali, smo pač sprejeli fiskalno pravilo. Ni idealno. Ni 100%. Je pa bolje kot nič. In vsekakor bolje kot Šarčevo proračunsko načrtovanje, kjer se je kar javno v DZ hvalil, da sedaj so denar zrihtali, ministrstva pa morajo sedaj pripraviti programe, kako ga bodo porabila. Halo! Vsekakor raje vidm, da se spoštuje neidealno fiskalno pravilo, kot da se denar porablja za “ne vemo še kaj, ampak si bomo že kaj zmislili.”

Pa pri tem razmišljanju nisem ravno osamljen. Ironično, je to lepo opisano tudi na blogu JPD, kjer sicer dokaj redno gostuje Bine (Merkur) Kordež. Se splača prebrati njegov post o Italijanskih težavah.

Nespoštovanje fiskalnega pravila pa ima še eno drugo dimenzijo. Dimenzijo pravne države. Sodobne ustavne demokracije temeljijo na vladavini prava, kjer skozi hirearhijo pravil (ustava – zakon – pravilniki) ustvarjamo sistem, ki je zapisan, dostopen vsem in nedskriminatoren. Vsakdo lahko v naprej ve, kaj se sme in kaj ne, kakšne so posledice in kakšni so postopki v javnih zadevah. S tem lahko ljudje načrtujemo svoje delo in svoj razvoj. Bolj kot je sistem stabilen in bolj kot se izvaja, bolj dolgoročno in točno lahko načrtujemo. Kršitev fiskalnega pravila je pač le še eden v kamenčku spodjedanja naše pravne države. Če je fiskalno pravilo slabo, naj se izboljša. Če pa se ga ne držimo sploh, pa ga niti smisla nima izboljševati, ker se ga itak vlada ne bo držala.

Sicer pa, če preterite JPDjev zapis do konca (herojsko dejanje!) potem boste ugotovili, da fiskalnemu pravilu JPD v bistvu ne nasprotuje ampak ga podpira. Bi pa on izločil numerične formule in ga tako spravil na načelno raven “dejmo se trudit da bo proračun uravnotežen”. Hej, v čem se to razlikuje od zakonodaje, ki smo jo imeli že pred vpisom fiskalnega pravila v ustavo. Načelono se že od nekdaj vsi strinjamo, kaj bi bilo prav. V praksi pa smo se zadolžili do meje sprejemljivosti in zato plačevali visoke obresti. No, jih še plačujemo, čeprav je trenutna situacija neizmerno boljša kot leta 2013, in relativno državni dolg celo upada.

Čemu potem JPD zliva goreče olje in smolo na “fiskalne jastrebe” kot jim on pravi? Spodnji citat nam poda odgovor.

Iz fiskalnega pravila je tudi nujno treba izvzeti javne investicije, saj gre za naložbe, ki bodo koristile naslednjim generacijam. Če zaradi tekočih zahtev omejimo javne investicije, ki jih je najlažje porezati, bomo prizadeli bodoče generacije. JPD – blog

JPD pač navija za javne investicije. Ali navija, iz navedenih razlogov, ali zato, da pri njih sodeluje, pa naj si odgovori kar vsak sam. In sploh ni res, da fiskalno pravilo zahteva le omejevanje javnih investicij. Daleč od tega. Zaradi svoje proticiklične narave, jih v času gospodarske recesije celo omogoča. Ja, v trenutnem času gospodarske konjukture bi lahko rekli, da jih omejuje, zato JPD pač piše to kar piše. Ampak, ko se bo gospodarski cikel obrnil, pa bo verjetno pisal, da je potrebno fiskalno formulo ne odpraviti, ampak jo še pomnožiti z kakšnim faktorjem, da bo omogočeno še več javnodenarnih investicij.

JPDju v bistvu dol visi za fiskalno pravilo. On bi pač rad javne investicije. No, to je pa že druga tema, o kateri pa več napišem čez dan Ali dva.