Stenčas

Da je Marjan Šarec spretnejši, kot je izgledalo pred volitvami, je sedaj že kar nekako jasno. Zanalašč sem napisal spretnejši in ne pametnejši, ker si nekako še nisem ustvaril mnenja koliko je to, kar počne rezultat razmisleka, koliko pa nekih nezavednih občutkov, ki ga vodijo. Očitno vsaj za njega, v pravo smer.

Svojo prvo, in mislim da edino njegovo oceno sem zapisal v okviru predsedniške predvolilne kampanije, pred malce več kot enim letom v zapisu Predsednik Borut Pahor. Naj se kar citiram:

Priznam, zakaj je dobil Šarec v prvem krogu toliko glasov, mi ni bilo jasno. Po včerajšnjem soočenju, pa se mi to sploh ne zdi več čudno. Dobil sem občutek da Šarec na vprašanja ne odgovarja kakor misli, ampak kakor misli, da ljudje pričakujejo, da bo odgovoril.

Politik, ki odgovarja tako, kot misli da pričakujejo volilci je POPULIST.

In spretno komuniciranje, pa tudi delovanje Šarca vidim kot potrditev te začetne ocene. Ima pa Šarec, poleg očitno izostrenega občutka za to, kaj želijo slišati ljudje, še nekaj drugega. Željo po moči in precejšnjo samozavest, zaradi česar lahko brez kančka slabe vesti človeka izkoristi in odvrže. Lep primer je tukaj Luka Mesec in Levica. Šarec Levice po tem, ko ga je pomagala izvoliti za predsednika vlade, ne potrebuje več. Ok, potreboval je še njihove vzdržane glasove za potrditev vlade in to je to. Zato si je lahko privoščil, in si tudi je, imenovanje Damirja Črnca za državnega sekretarja. In ga tudi ohranil. In sporazum o sodelovanju z Levico, še kar ni podpisan. Zakaj pa bi ga? Levica ne more konstruktivno sodelovati v vladi, kar pomeni da plusa ni, je pa minus, ker bi se na ta način preveč zbližal s skrajno levico, kar pa si sredinski igralec pač ne želi.

Ne glede na to, koliko je politična in nadpolitična levica Šarcu pomagala, da je prišel na mesto predsednika vlade, imam občutek, da Šarec ne misli, da jim je karkoli dolžan. Prej obratno. Pogledano nazaj je bil izgleda edini cilj levice na zadnjih volitvah, da Janša ne pride na čelo vlade. In Šarec jim je pri tem ustregel. In verjetno je prepričan, da če je kdo tukaj komu dolžan, je levica dolžna njemu, saj jim je uresničil njihovo željo. In jim sedaj za vsako potezo lepo servira nazaj: Saj to ste želeli, mar ne, da Janša ni predsednik vlade. Sedaj pa požrite to, lahko pa gremo tudi po drugi poti.

Šarec pač ni salonski levičar, ki bi poleg moči, fotelja, fikusa, tajnice želel še, da si vsi o njem mislijo nekaj lepega. Ve, kakšen okus imajo ljudje (zato jih je zabaval z pogosto primitivnim humorjem) in koliko je njihovo mnenje relevantno. In je zato sposoben potez in izjav, ki bodo salonske levičarje osupnile. Tiste salonske levičarje, ki so pripravljeni na dolgo in široko pojasnjevati njihov humanistični pogled na begunsko problematiko in hkrati v isti sapi nasprotovati ograji, ter z rokami to isto ograjo postavljati. Šarec se zaveda, da si ograjo na meji želi večina Slovencev. In, če bo res prišlo do referenduma, bo verjetno to tudi javno povedal. In kaj gre bolj v uho povprečnega volilca kot to, da mu govoriš o mednarodnem sodelovanju na področju migracij (Marakeška deklaracija), da pa smo za lastno varnost vseeno v prvi vrsti odgovorni sami (žica na meji). In s tem zapre usta tako na levi kot na desni.

Ni mi točno jasno od kje, ampak ocena, da smo Slovenci raje pridni kot ponosni, se mi zdi kar pravilna. Želja po nekem pravičnem avtoritarnem voditelju (Tito) ali voditeljici (Marija Terezija), ki bo naredil/a red in pravično poskrbel za vse svoje podanike, ki bodo nato pridno delali, je kar prisotna med ljudstvom. Zato Šarcu velik del slovenske publike ploska, ko zatolče Bratuškovo (ne bom rekel, da si ne zasluži, ker, če igraš poker in blefiraš, te pač lahko tudi dobijo) in mu ploska, ko se izreka o tem, kje naj in kje ne oglašujejo podjetja. To, da že desetletja uvajamo korporacijsko upravljanje državnih podjetij, ker se je politika preveč vtikala v njih in je iz državne srebrnine nastalo zarjavelo železo, pa hitro pozabimo.

Seveda je Šarec nagnjen bolj v levo. Ker je večina volilcev nagnjena bolj v levo. In populist pač ne more biti nagnjen drugam, kot je nagnjena večina. Kaže pa par njegovih dejanj, da z levico ne misli tekmovati v uvajanju socialističnih idej, kar se mi zdi dobro sporočilo.

Populistični voditelji so močni voditelji. Moč se lahko obrne v pravo ali pa napačno smer. Samo po sebi to ni napačno, ni pa tudi garancije, da se bodo zadeve razvile v pravo smer. Pri čemer so tudi glede tega, katera smer je prava, v družbi različna mnenja. Izpeljana privatizacija NLB in proračunska izhodišča, kot jih predstavlja minister za finance, se mi zdita v pravo smer.

Od imenovanja Šarceve vlade je minilo šele dobra dva meseca. Resnici na ljubo, je do sedaj bilo pomembno predvsem to, kar ni naredila (ustavitev prodaje NLB, odstranitev ograje na meji, …) kot to kar je, čeprav se pa v zadnjem času počasi nabirajo tudi te točke (sporazum s sindikati, …). Da rebalansa proračuna v kratkem ne bo, je že bilo napovedano, del proračunskih idej pa vsekakor vsebuje tudi ZIPRS.

Za neko realnejšo oceno začetka te vlade je vsekakor smiselno počakati tistih 100 dni. Sam si pa že danes upam oceniti, da smo dobili to, česar je večino upravičeno strah. Populizem. Populista, ki mu včasih ploska desnica, včasih levica. Ali se bo to izkazalo za plus ali minus, bomo pa še videli. Ja, obstaja majhna verjentost, da bo plus. Majhna, pa še vedno večja, kot če bi bil za predsednika vlade izvoljen recimo Židan.

PS: Stenčas? No, odgovori kdaj drugič.

 

Discussion Area - Leave a Comment