Naj najprej razčistimo, projektna vlada ni vlada, ki ima projekte. Vsaka vlada ima projekte. Cerarjeva je celo uvedla vladno Projektno pisarno, da pa le ta ni vodila največjih projektov Cerarjeve vlade, se pravi 2 TIR in zdravstveno reformo, pa verjento veliko pove o pomenu te pisarne.

Projektna vlada, o kateri je govora, je to, kar je po prvih razgovorih omenil Šarec, ko je ugotovil, da vlado sestaviti ni ravno enostavno, da pa jo je potem še težje voditi, pa mu je morda kdo celo povedal, ampak logično, da takšnim zadevam ne verjameš. Će damo skupaj Šarčevo “projektno vlado” in Bratuškovo “iskanje najmanjšega skupnega imenovalca”, je jasno, da so razhajanja med potencialnimi koalicijskimi partnerji precej velika. In ja, obstaja par projektov, kjer bi se lahko celo poenotili, da so za Slovenijo potrebni, morda pa bi v naslednjih krogih (napovedujejo, da se lahko zavleče krepko v jesen) celo našli smer izvedbe teh projektov.

Če za primer vzamemo kar zdravstveno reformo. Verjetno se vsi trenutno vpleteni v dogovarjanje s Šarcem, pa tudi SDS in SNS strinjajo, da je to eden prioritetnih projektov nove vlade, pa naj bo ta kakršnekoli že barve. Ampak tukaj se vsa enotnost tudi konča. Ali se bo ta projekt peljal na način, da bo na koncu vse državno ali pa na način, da se fokusira na javne storitve in ne javne zidove, pa sta dva diametralno različna pristopa. In ne, ne da se projekta speljati na način, da bosta oba izpolnjena.

Ampak ja, seveda se lahko najde par projektov, kjer se bodo vpleteni strinjali da so potrebni in celo našli enotno pot. Ampak to enostavno za vlado NI DOVOLJ. Hočeš ali nočeš, vlada upravlja z Državo. In to mora početi celovito. Vlada ne more enostavno za neko področje reči, to pa pač ni eden izmed naših projektov, ki smo jih začrtali, zato se s tem ne bomo ukvarjali. Zato, da bo to počela na nek smiselen način, ne pa histerično, čemur smo bili priča večkrat v preteklosti, pa mora dogovor o sodelovanju v vladi celovito pokrivati VSA področja delovanja države. Seveda se lahko o posameznih vprašanjih nato usklajuje sproti, ampak, če je tega preveč, potem vlada enostavno ne bo učinkovita. Ne bo operativna. Kar pa je dejansko ena ključnih lastnosti IZVRŠNE veje oblasti.

Ena od odgovornosti poslancev je tudi odgovornost za delo ministrov in vlade, ki so jih izvolili. Zelo enostavno je reči, da je minister odgovornost predsednika vlade, sploh je pa to drugi steber oblasti. Ampak ne, poslanci te odgovornosti ne morejo prenesti drugam. Je izvirno njihova. In, če se bo pod krinko začrtanih projektov, podprlo slabe ministre, ki bodo nato zanič opravljali ostalo operativno delo, je to odgovornost poslancev. Lep primer je Milojka Kolar Celarc, za katero lahko danes ugotovimo, da je povzročila predvsem 4 leta nazadovanja v zdravstvu pa vseeno preživela dve interpelaciji.

Konec koncev je ideja projektne vlade to, kar je Janša v času svoje prve vlade izvajal s Socialnimi demokrati. Vključil jih je v partnerstvo za razvoj, da so posamezne projekte lažje in bolje speljali. Ne more pa to biti temelj vlade.

Sta pa dve možnosti, kako bi vseeno lahko imeli smiselno projektno vlado.

1. Dogovori se za projekt menjave volilnega sistema in oblikovanja vlade. Recimo za 1 leto. In za ta čas, se pač izvoli neka vlada, da se spremembe sistema v miru pripravijo.

2. Tehnična vlada po švicarskem vzoru + seznam političnih projektov z različnimi “koalicijami”.

V obeh primerih so potem v vladi bolj “tehnikalci” kot politiki, skratka ljudje, ki znajo pogledati tudi na drugo stran, se usklajevati, predvsem pa premikati stvari naprej. V bistvu, sta obe možnosti celo kompatibilni.

Vlada projektov enostavno ni dovolj.