Vlada Mira Cerarja je v skladu z zakonom o SDHju predlagala nadzorni svet SDHja, državni zbor, se pravi koalicija, pa ga je potrdila. Nadzorni svet je nato imenoval Marka Jazbeca. Prav hudega dvoma, da je bil Jazbec dogovorjen v koaliciji ali vsaj v vladi že ob imenovanju NS ni. Tako pač to gre.

Marko Jazbec je svoj mandat v SDHju zaključil po tem, ko je temperatura v Luki Koper dosegla vrelišče. Uprava SDHja, ki ji je predsedoval Jazbec, se je odločila da bo v Luki naredila malce več reda. Po informacijah, ki so jih spuščali v javnost, ocenjujejo, da bi lahko Luka delovala boljše, dosegala boljše finančne rezultate, s tem pa bi tudi lastnik, predvsem država, imela več od tega. Ocene, ali bi to res lahko dosegli ali ne, so seveda različne. Ampak po dogovorjenih pravilih igre, je Jazbec za takšne odločitve prejel mandat. Dodatno je odločitev uprave podprl tudi nadzorni svet SDH.

Po postavljenih pravilih, še posebej v luči “ne vmešavanja politike v gospodarstvo” so organi SDH opravili svojo nalogo, kaj pa se je ves čas mešal zraven državni sekretar Dragonja, pa ni najbolj jasno. S tem je celotna zgodba tudi na “državni” strani dobili precej negativen prizvok.

Celotna zgodbo bi na kratko lahko pojasnili takole:

“Luka Koper ustvarja precejšen denarni tok, interesentov za njegovo porabo pa je obilo. Tako znotraj kot zunaj Luke. Zadeva, ki še kar visi v zraku je prenos Save iz Dutb na SDH, za kar pa SDH nima denarja. Denarni tok Luke bi pri tem lahko izdatno pomagal. In morda v tem grmu tiči Dragonja, se pravi zajec.”

Ali je v tem boju za denarni tok Luke bil Jazbec in nadzorni svet SDH pozitivec ali ne, bomo videli v nadaljevanju. V kolikor ne bo dodatnih pojasnil, bo pač v najboljšem primeru ostal tisti, ki je pač vestno izpolnjeval naročila politike. Kar bi pomenilo, da lahko SDH farso kar lepo zaključimo in upravljanje premoženja prenesemo direktno na vlado (ki se bo potem skrila za kakšno agencijo).

Je pa seveda to čas tudi za razmislek. Ali je koalicija za upravljanje državnega premoženja (SDH) izbrala najboljše, ki jih premore, ali imajo na voljo še boljše? In če jih imajo, zakaj jih niso imenovali že v prvem poiskusu? Ali jih uporabili za nadzorni svet NLB? Ali jih imenovali v DUTB?

Precej neverjento bi bilo, da bi za mesto novega predsednika uprave SDH (in nadzornega sveta) imeli na voljo boljše kandidate, ki so jih do sedaj skrivali. Kaj pa lahko pričakujemo državljani, če bodo imenovali slabše? Ali smo res obsojeni na čedalje slabše upravitelje?

Ok, obstaja še izhod, da trenutna koalicija ne najde boljših kandidatov, da pa jih kakšna druga, recimo desna, bi lahko. Marsikdo bi ob tem hvaležno pokimal, ampak večina pa je nad to idejo le zgrožena.

Ponavljanje mantre, da je potrebno “le poiskati dobre upravljalce državnega premoženja” je sicer hvalevredno ampak žal hudo naivno. Seveda, v državi bi se cedila med in mleko, če bi le imeli pravo vodenje. Teoretično res, v praksi pa imamo Erjavca, Dragonjo, Cerarja, Kolarjevo, Gašperšiča, Počivalška. Sanjska ekipa, za sanjeske rezultate. In ta sanjska ekipa naj sedaj v drugo izbere pa res dobre upravljalce, pri čemer je vsak tujec v naprej obsojen na propad???

Koliko bo še potrebno, da bo jasno. Z dobrim upravljanjem smo poskušali leta in leta. Na razne načine. Resorno in brezresorno, AUKN in SDH,… rezultat je bil vedno enak. Rezultat so podjetja v stečaju, prodaja dokapitaliziranih, podjetja brez razvojne perspektive, ker jim lastnik, se pravi država, ne omogoča vlaganj.

Ne, nikakor ni potrebno nič prodati na silo. Lahko pa se mirno v zakon doda predkupna pravica za zaposlene in zadruge in se gre v prodajo. Če zaposleni (ali zadruge) ponudijo enako, kot kakšen drugi kupec, imajo prednost. Če pa ne, potem pa so lahko tiho. Le kdo drug, kot zaposleni najbolje vedo, koliko je neko podjetje vredno. Če so bili tega sposobni delavci M-TOM ali res tega niso sposobni primorci v Luki?