Javna vs. zasebna poraba

Zadnjič je v studiu ob 17ih, v sklopu predstavkovnih oddaj v medijih, prof. Tajnikar (upam da nisem kaj zamešal), izjavil, da je v bistvu vseeno, ali ustvarjen BDP porabimo z zasebno ali z javno porabo. V obeh primerih bo BDP enak, se pravi ni bistvene razlike.

Ja. Makroekonomsko gledano prav gotovo ne, gledano s strani vsakega posameznika pa je prav gotovo velika razlika, ali si recimo obleko sam kupiš ali pa ti jo zagotovi država. No, pa obleka je res malce za lase privlečen primer. Bolj so omenjali recimo zdravstvene storitve. Češ, če bomo z varčevanjem znižali javno porabo na tem področju, bo pač se povečala zasebna poraba. In znova, po mnenju našega (pre)dragega profesorja ni nobene bistvene razlike.

E pa je! V prvi vrsti gre za stimulacijo. Naše več 10 letne izkušnje s socializmom so jasno pokazale, kam pelje uravnilovka. Če ni bistvene razlike ali delaš malo ali veliko, boš pač delal malo. Razlike tako v smislu samega zaslužka, kot tudi v smislu kaj z tem zaslužkom lahko potem počneš.

Višanje javne porabe na račun zasebne nujno povzroči manjšo motivacijo, manjšo produktivnost, s tem pa zapademo v cikel, rezultat katerega pa si lahko dandanes ogledamo na Kubi ali Severni koreji. No, ali pa se samo spomnimo napredek, kakršen je doživljala Jugoslavija. Sploh v primerjavi z recimo Nemčijo.

Ampak kdo bi ne razumel profesorja, ki je itak večino svojega življenja dejansko črpal sredstva iz javne porabe. Ja, višja javna poraba zanj osebno pomeni višjo zasebno porabo. Pri takšni logiki, pa se z njim res ni težko strinjati. Če k temu še dodamo dejstvo, da imajo dobro izobraženi univerzitetni profesorji bogato socialno mrežo, s tem pa komot lahko preko vrste pridejo tudi do sicer javno dostopnih, pa vseeno omejenih storitev (o tem je pisal pred leti Mićo Mrkaić v Financah) potem njemu res ni hudega.

Ja, socializem je res dober sistem. Vsaj za nekatere! Ne verjamete? Vprašajte Kim Il Una. Sem prepričan, da vam bo potrdil.