Like Obama, I like change.

Priznam, nekoč, ko me je kakšen berač povprašal za drobiž, ker je bil lačen, sem bil ves ponosen, ker sem takoj skužil, da denarja ne potrebuje za hrano, ampak za kakšen liter slabega vina. No alkoholikov pa ja ne bom podpiral. To sem bil pameten, ker se nisem pustil prevarati.

Dandanes pa me bolj kot prosjaki, motijo tisti, ki se imajo za podobno pametne, kot sem bil sam. Ki ne le, da ne dajo, ampak ob tem še modrujejo in talajo nasvete. Kao “delat naj gredo”.

Priznam tudi, da moje spreobrnjenje ne temelji na kakšni globoki teoriji, ampak na precej enostavni misli, ki mi jo je nekoč zaupal kolega jadralec na spletnem forumu Financ. “Bolje da dajem jaz njemu, kot on meni.”.

Jup, definitivno je bolje zame, da sva v takšnih vlogah kot sva in ne obrnjenih. Pa tudi, ali še posebej, če si tudi on ne bi želel vlog zamenjati.

In po tem miselnem preskoku, sem na prosjake začel gledati drugače. V bistvu tako, da sploh ne razmišljam o njih. Enostavno zato, ker si nimam kaj domišljati, da lahko razumem njegov položaj in/ali stisko, ne da bi jim posvetil obilo časa, ki je pač potreben zato, da spoznaš in razumeš človeka. Brez tega, da bi resnično namenil čas človeku, pa res nimam popolnoma nobene pravice soditi o njem in njegovih dejanjih. Zato mi resnično hodijo na živce tisti, ki si to privoščijo.

In se mi ne smislijo. In jih ne pomilujem. In jim z veseljem, pred novim letom pleg drobiža stisnem še roko, z dobrimi ćeljami za novo leto. Soditi o ljudeh, preden poznaš dejstva, bi moralo biti nekaj najbolj običajnega, čeravno je v dandanašnjem svetu žal prej pravilo kot izjema.

Naslov tega bloga je pa sposojen iz novinarske raziskave, kjer so beračem namesto drobiža zaupali kreditne kartice, in potem spremljali njihovo porabo.