Teamski človek
Zadnjič, ko sem plačeval parkirnino na parkirišču pri Maksimarketu, se je pripeljal gospod v večjem avtomobilu, parkiral čez obe izvozni stezi in se odpravil do avtomata za plačilo parkirnine. Na sliki je levi pas že malce sprostil, ker je šel vzvratno da sedajodpelje, ampak pred tem sta bila oba pasova zaprta z njegovim veličanstvom (škoda, ker se ne da razbrati kdo je).
Dogodek kar tako, če me ne bi spomnil na zanimivo štorijo, ki jo avtorica Ana Nuša Kneževič opisuje v knjigi Oljka – o sporazumevanju in obnašanju. Gospa je bila namreč povabljena k sodelovanju pri izbiri poslovodnega kadra v večjem slovenskem podjetju. In čakajoč na predstavitev naslednjega kandidata je gledala čez okno na že prazno parkirišče, ker so pogovori potekalipozno popoldne. In se pripelje gospod kandidat, in glede na razmere parkira avto čez tri parkirne place, pač tako kot se je zapeljalo. Nato pa v razgovoru zatrjeval kako je teamski človek, pripravljen pomagati in sodelovati. My ass – je bil komentar avtorice. Človek, ki pri parkiranju ne pomisli na druge in na racionalnost, bo točno takššen tudi v poslu, pa naj se pretvarja kolikor hoče. V njegovi naravi je aroganca in vzvišenost.
In enako velja za tega parkiranega gospoda.
Jasno pa tudi takšne ljudi potrebujemo. Morda je pa gospod po poklicu rabel ali pa rubežnik. Pa tudi sicer tako kot obstajajo različne človeške nravi, obstajajo tudi različne nravi podjetij, ki potem potrebujejo kompatibilne sodelavce. In takšen gospod bo v kakšnem zelo avtoritativnem podjetju zelo uspešen. Težko pa bo uspešen tam, kjer je potrebno teamsko delo.
Iz že omenjene knjige je zanimiv tudi naslov, in zakaj takšen naslov – Oljka, če je knjiga o poslovnem bontonu. Gre za problem večerne zabave, kjer imaš na voljo tudi koktejle z oljkami. In oljko poješ, ostane pa koščica. In nastopi zadrega. Kaj sedaj narediti. Kako se na kulturen način te koščice znebiti, če ti ostane v ustih, ko ravno pristopi k tebi tisti, ki si ga lovil celo zabavo? Jo na skrivaj pljuniti na tla, odigrati kaj z robčkom, se izmuzbniti na stranišče? Ali pa enostavno naslednjič se oljkam na zabavi preprosto izogneš.
Ta praksa se je v zadnjem letu kar dobro razpasla. Še posebej popularen je podtip te prakse z imenom “pripeljem se do rampe in grem stat v vrsto”. Parkrat sem imel še voljo težit tem bebotom, samo sem obupal. Odsekaš eno glavo, zrastejo tri nove.
Dodaten bonus tega pakirišča pa so 25-30 let stari zapitki/đanikiji, ki hengajo okrog parkomata “a bo kak kuvanc mogoče guspod”.
sicer se ne spoznam na avtomobile, ampak upam si staviti da je Audi. Verjetno bi si upal staviti isto, tudi če ne bi bilo slike.
Po hitrem preletu posta sem začutil, da gre za kompenzacijo primanjkljaja nečesa v življenju nekega človeka. Razen skrajne oblike mentalne neprištevnosti, skoraj ni mogoče, da bi kdo to naredil po pomoti. Ali gre torej za zavestno dejanje, ki izhaja iz nekakšne želje po dominaciji, opozarjanju nase, biti nekaj več – ker tega v svojem intimnem življenju ni sposoben oz. ne dobi. Cesta je pa itak specifika, kar se tiče zdravljenja takšnih kompleksov.
PS: ne govorim o statementu “imeti avto višjega razreda”, ampak o DEJANJU, ki je razvidno iz slike in zgodbe. Avto s slike zna biti super.
Močno dvomim da je to naredil zvestno. Po moje je bilo čisto nezavestno, in toliko bolj pristno. Pristen rezultat človeka. Takšen pač je. Sebičen.
@mare – sam če se ustavi pred rampo, potem zapre le en pas. Drugi je frej. Tipson je zaprl oba.