Po njihovi zmagi sem šel malce pogledat njihovo solato. 90 strani. Preveč, da bi imelo kakšen resen pomen, sicer pa program itak ni temu namenjen. Je nekaj, kar se pač spodobi imeti.

In glede na količino ni nič čudnega, da jim je v program ušlo: Pri doplačilih bomo po zgledu drugih držav EU uvedli letne limite, ki bodo odvisni od dohodkov oziroma premoženjskega stanja zavarovancev.

Kaj je narobe z tem socialno povsem korektnim načrtom. Jah predvsem to, da točno takšen sistem že imamo. Da so trenutno doplačila za tiste brez prostovoljnega dodatnega zavarovanja že limitirana, in limit je že odvisen od dohodkov posameznika. Koliko takšnih cvetk še ima program?

Ok, ampak to je takšna dokaj neškodljiva napaka. Precej večjo zaskrbljenost mi podaja naslednji odstavek:

Pozornost in ukrepanje bosta namenjena potrebnim popravkom dohodninske zakonodaje za izboljšanje položaja najnižjih dohodkovnih skupin zavezancev in za bolj optimalno razvrščanje dohodninskih zavezancev po davčnih razredih – vse z namenom pravičnejše in solidarnejše porazdelitve davčnega bremena.

Oprostite, ampak v sloveniji že dolgo več ne moremo govoriti o porazdelitvi davčnega bremena, ampak gre predvsem za prerazdeljevanje. Ne gre več za to, da bi država v skupnem interesu imela neke stroške, ki jih je potem potrebno pravično porazdeliti med državljane, ampak gre čedalje bolj za golo prerazdeljevanje sredstev. Kjer si so politiki, pod krinko ustavne socialne države, dovolili seliti denar od sposobnejših ali če hočete srečnejših, k manj srečnim. In to brez ustrezne transparentnosti.

In znova smo pri definiciji solidarnosti, ki je tudi omenjena v tem odstavku. Solidarnost je prostovoljna. Prisilna solidarnost, čemur bodo v SD namenili pozornost in ukrepanje, pač ni solidarnost.

Še več. Uzakonjanje prisilne solidarnosti si lahko razlagamo le kot dejanje tistega, ki nekako čuti da je solidarnost tista prava vrednota in ima slabo vest, da sam ni solidaren, hkrati pa mu njegov lasten pohlep ne dovoljuje da bi bil solidaren. Zato pač solidarnost, ki jo financirajo drugi, lepo uzakoni.

Zanimivo je tudi:

Življenjski stil, v katerem se praktično vsak vozi na delo in po opravkih z osebnim avtomobilom, je prinesel številne nevšečnosti (prometni zamaški, onesnaževanje, pomanjkanje parkirnih mest, izguba časa). V nekaterih zahodnih državah poznajo sisteme prisilne prepovedi uporabe osebnih avtomobilov, ker drugače ne morejo prepričati prebivalstva, naj manj uporablja osebne avtomobile (prepoved vožnje na določene dneve za parne ali neparne registrske tablice, takse za vstop v mestno središče).

Te ideje sicer ne razvijejo do konca, je pa jasno nakazano da jim razmišljanje v smislu “namen opravičuje sredstva” ni ravno tuj. Bo se pa posameznik ja prilagodil (našim) višjim ciljem. Seveda pa ne pričakujem, da bi res kaj naredili pri tej točki. Je že tako, da je slovencu precej lažje obdavčiti plačo kot pa se mu pregrešiti čez avto. In to ve tudi Pahor.