Pont du Garde – rimski akvadukt, največji tiste dobe, verjento ni treba posebej opisovat. Kako so to gradili brez kamijonov, brez malte, brez teodolitov. So bili pač geniji, z veliko časa in veliko ljudmi, ki so delali za hrano.

Nadaljevanje je bilo mišljeno kot obisk sodobnika Pont du Garde, viadukta Millau, odprtega približno v istem času kot naš viadukt na primorskem. Ogledati sem si ga nameraval predvsem zato, ker sem na National Geography gledal dokumentarec kako so ga gradili. Baje so ga gradili na robu, pa potem premikali naprej. Najvišji steber pa naj bi bil višji kot Eiflov stolp. Bomo poiskusili si ogledati nayaj grede. Zaradi optimizacije poti smo zavili kar lepo po najkrajši poti proti cilju – Taviri na Portugalskem. Samo še kakšnih 1600 km.

Sicer sem nameraval po ogledu viadukta Millau, pot nadaljevati proti Pamploni in si tam nekje v bližini ogledati Špansko puščavo, ampak je nekako kazalo, da bi to pomenilo precej več vožnje. Nekako sem pa imel v planu, da vi vsaj en dan na poti nekje malce prelenarili. Tako da smo šli po krajši poti. V Pamploni ravno v tem času organizirajo tek pred biki. In sicer vsak dan en teden spuščajo bike na ulice. Zjutraj. Tako da bi morali kar dobro naplanirati, da bi to ujeli. Malce mi je sicer žal tega, ampak nekako se ni izšlo. Nazaj grede pa bikov več ne bo, morda bo pa puščava ostala.