Vogel – verjetno najlepše slovensko smučišče, je bilo v soboto še posebej nebeško. Nebo praktično brez oblačka, vetra komaj za vzorec, temperatura pa malo pod ničlo, tako da se ni delal južni sneg, ampak je bila smuka ugodna praktično cel dan.

Malce manj cool je bilo to, da je to idejo o sobotnem izletu na sneg imelo par sto, oz nekaj tisoč ljudi. Ki so vsi imeli le eno samo možno pot na Vogel. Z nihalko. Kar je ob zelo neurejenem vstopu povzročilo neznosno gužvo, in ne moreš si kaj, da si ne bi vizualiziral kaj se je zgodilo pred Lipo. Po eni uri gužvanja, in nato par minutni vožnji z nihalko, pa pogled na bele poljane, na hitro poskrbi, da pozabiš na trpljenje in treče tam spodaj.

Bil sem prvič, odkar so prejšnjo dvosedežnico na Orlove glave, zamenjali s štirisedežnico. Ki je presenetljivo hitro pospravljala tudi tukaj v veliki množici čakajoče. Tako da je bo čisto znosno. Za N. pa je bila ta progra praktično idealna, tako da sva se v glavnem zadrževala na njej. Proga je zelo enostavna, in malce se mi je kar tožilo po boardu. Na Voglu imajo sicer tudi postavljen snežni park za snowboarderje. Skakalnice, rampe, … izgleda zelo ok, samo jaz itak nisem bil nikoli za to.

Glede na to, da sem cel dan predvsem spremljal N., sem imel možnost vaditi finese pri nizkih hitrostih :-)) Kako odpelješ zavoje le po kantih, brez oddrsavanja, kako se smučke odzivajo na renose teže, ipd….

Nazaj pa spet malce čakanja (ni bilo sile) za dol, precej več smo čakali na gorenjski hiti cesti, med Radovljico in Brezjem. Upam da bo kmalu avtocesta.

Pogled proti Triglavu.

Triglav še malce bolj od blizu