N. je šla na zimski tabor. Spakiraš, oddaš na avtobus in je. In plačaš. Kjer se pa začenjo zabavne zadeve.

Za starše je otrok tipično njegov sonček. Njegovo VSE. Center vesolja. Za vzgojitelje oz. učitelje pa je eden izmed 20 ali 30 sončkov. Starši otroka dojemajo kot nekoga, za katerega morajo skrbeti, kot nebogljenega mladička. Za vaditelje je to človek, sicer še ne čisto izoblikovana osebnost, pa vendar celota, ki zna razmišljati in se odločati.

In v tem razkoraku pogledov se pokaže vsa kvaliteta pedagogov, ki so v bistvu andragogi. Ker je glavnina njihovega dela pri starših, ne pri otrocih. Pri starših, izkaterih govori strah. In potem v vrsti za plačilo, dvanajstič poslušaš isto zgodbo, Seveda bomo poklicali če bo kaj; Ja, imamo vašo številko; Aha, v nahrbtniku ima sveže spodnje perilo; Seveda bodo imeli zajtrk; … Misim, ni potrebno imeti prav veliko v glavi, da iz tega da bodo tri starše pred teboj obvestili, če bo kaj narobe, da bodo tudi tebe. Pa kot da bi lahko kaj pomagal? Če si tri ure stran, bodo nujne težave morali podelati sami. Ne nujne, pa pač niso nujne.

Ampak ne. Starši kar gonijo svoje, nezavedajoč se, da iz njih govori strah. In moraš biti res dober pedagog, da to lepo podelaš. Če bi meni tretji starš zatežil z istim, bi mu verjetno mrtvo hladno rekel nazaj, naj se spelje, da gre njegova mula na tabor zato da se malce spočije od staršev, da se bo cel teden umivala bolj za silo, da je ne bo noben vprašal ali se je najedla, in da se bo morala sama obleči. In prav je tako!

In dejansko se ob tem pojavi vprašanje, kdo naj bi tukaj še odrasel. Otrok ali morda starš. Ena od točk odraščanja je tudi obravnava strahu. S strahom samim ni nič narobe, sploh, če to vodi v večjo previdnost ipd… Če pa je njegov edini rezultat le izražanje le tega, po možnosti povezano z dodatno živčnostjo in s tem raztresenostjo … potem je tukaj dejansko na mestu vprašanje, kdo je na vrsti za odrast.

Ps: Fan vit-as