Enakost spolov oziroma zakaj so ženske bolj enake kot moški
Včeraj je bilo baje na Brdu posvetovanje na temo enakosti žensk. Kratek pogled na spisek razpravljalcev, pardon, raspravljalk, in pogled na sliko, pokaže, da so bile prisotne v glavnem ženske. Kar je sicer cool, ampak glede na to, da imajo večino v vseh pomembnih organih moški, recimo tko ene 80%, to pomeni, da je bilo zelo malo predstavnikov z res ustrezno politično močjo. Kar pomeni da so se lepoimele, verjetno veliko naklepetale, in se zmenile za naslednje srečanje (na davkoplačevalske stroške). Vidimo torej, da se, vsaj nekatere, ženske znajo zelo dobro pobrigati za svoje koristi.
Ok, po tem uvodu me bo marsikdo obtožil seksizma in kaj jaz še vem česa. Narobe. Sem le mišljenja, da bodo ženske popolno enakopravnost dosegle takrat, ko se ne bodo več imele za nekaj posebenga. Za nekaj, kar potrebuje neke posebne pravice, poseben pristope, posebne konference.
Naj recimo osvetlim to na zelo konkreten način. Ženske so pogosto diskriminirane pri službi zato, ker imajo možnost postati mama. Kar pomeni 1 leto odsotnosti. Nekoč sem bil sam na poziciji, da sem zaposloval ljudi, in ja v bistvu se trudiš delati svoje delo čim boljše, in to žal vključuje tudi načrtovanje daljših odsotnosti in s tem povezanih prilagoditev. Zato te valjda zanima, kakšne načrte ima kandidatka. Pa to ne pomeni, da ji gledam v spalnico. Gre enostavno za to, da v majhnih kolektivih odsotnost enega pomeni motnjo. Ki ni nepremostljiva, je pa dobro biti nanjo pripravljen. In dokler sem sam zaposloval ljudi, sem v dokaj tipični moški panogi (razvoj programske opreme) zaposlil približno enako žensk kot moških. Eno direkt z porodniške, druga je pa vmes imela dva. In zaposlil ju nisem, ker bi zakon to narekoval.
Ampak dejstvo, da so diskriminirane zaradi tega ostaja. In največ, kar lahko naredijo da sde to spremeni je, da se tudi na tem področju izenači položaj moških in žensk. Naj tudi moškemu pripada 1 leto plačanega očetovskega dopusta. In ko bodo delodajalci očki ušli za eno leto, potem na naslednjem razgovoru ne bo več le žensk spraševal o družini, temveč tudi moške, oz. sploh nobenega, ker to ne bo predstavljalo nobene razlike.
Ampak ali naše vrle delegatke kaj takšnega predlagajo? Nop. Zato ker bi s tem navidezno izgubile bonitete napram moškim. Tipično slovenceljsko. Raje jaz nimam (enakosti), kot da bi ti imel (leto dopusta).
Ženske se morajo zavedati, da trenutni sistem je večinoma rezultat moških. In valjda je tudi ukrojen po meri moških. In da je brez veze pričakovati, da ga bomo sedaj moški ukrojili po meri ženske. Halo. Naštejte 5 moških, ki dejansko razumejo potrebe in razumevanje žensk! Pa lepo prosim Brad Pitt ni med njimi, pa naj si še tako želite da bi bil.
Ampak za to je potrebna samozavest. In zaupanje vase. In razumevanje, da je zajamčeno število mest na kandidatski listi nekaj podobnega kot zaščita skorajda izumrle živali. Da je to pomilovanje in v bistvu žalitev, ki ga nobene ženska, ki kaj da nase, ne bi dopustila.
Ženske namreč niso ogrožena vrsta, ki potrebuje enako posebno obravnavo. So enakopravne in enakovredne, že same po sebi. In ne potrebujejo nobene konference, ki vedno znova to ugotavlja.
Želja po enakopravnosti je iz mojega zornega kota želja po neodvisnosti od moškega. Oba spola pa sta odvisna eden od drugega. Lahko sicer živita samostojno življenje. Ženska se da umetno oploditi ali pa naravno, pravzaprav ne vidim razlike razen, da v slednjem primeru lahko terja tudi preživnino. Samskemu moškemu ne bodo dali otroka v posvojitev, to je dejstvo.
Stalna konfrontacija in delitev sveta na moški ali ženski zagotovo škoduje občutku zadovoljivega življenja obeh spolov in morebitnih potomcev. Stalno poudarjanje individualizma uničuje pri posamezniku/ci občutek, da lahko celovito deluje le kot del celote sicer bo moral žrtvovati del sebe, kar prav gotovo ne prinaša občutka izpolnitve.
Mislim, da pri nas niti ni dovolj zanimanja med ženskami za kariere. Zakaj bi tudi bilo? Ženska, ki je poročena s politikom ima ponavadi več vpliva na stvari kot on sam ne da bi se tega včasih sploh zavedal. Pri tem ostaja lepo doma in razporeja budžet po lastnem občutku. Tako se realizira tudi kot mati kar je njena biološko vsajena želja. Če kasneje želja po starševstvu zvodeni zato ne more kriviti moškega. Odločitev za otroke je dokazano manipulacija narave, ki je bila včasih še podprta s potrebo po delovni sili in negovalcih v času starosti. Zdaj teh potreb pri posameznikih ni. Otroke potrebuje država, posamezniki pa so ji pripravljeni ugoditi le tako zelo kot se narava igra z njimi ali pa kot jim spomini na otroštvo zbujajo prijetne misli.
V svojem življenju ženske v povprečju zaužijejo več. Živijo dlje, po smrti partnerja imajo pravico prejemati njegovo pokojnino. Tudi pri izbiri partnerja imajo prednost. One so tiste, ki izberejo med zainteresiranimi in imajo končno besedo. Vsa tvegana in fizično napornejša dela (govorim o večini)prevzema moški.
Po načelu, da je sosedova trava bolj zelena so to začele početi tudi nekatere ženske, da bi dokazale svojo enakopravnost.
Lahko rečem le, da imajo izreden čut za pravičnost. Svojo superiorno pozicijo bi zamenjale za enakopravnost.
In še; določenih težav, ki so specifično ženske ne gre pripisovati spolu ampak slabi organizaciji sistema, ki posameznicam/kom v stiski ne omogoča ustrezne podpore.