Ko sem razmišljal pred zadnjim Faktorjem, kaj bom povedal, se mi je po glavi vrtela ideja, da je (še vedno) edini program slovenske levice – Janez Janša. To najbolje demonstrira kar nova predsednica SD, Tanja Fajon, s svojim geslom – DRUGAČE. Drugače kot kdo? Kot Šarec? Definitivno ne, saj z njim sili v koalicijo Ustavnega loga. Drugače kot Levica? Z istim programom, istimi stališči morda le malce bolj odraslim nastopanjem. Drugače kot Janez Janša. Tudi, če preberemo osnutke povezane z Ustavnim lokom ne bomo prebrali nič drugega kot to, da ne bodo delali tega, kar opozicija, predvsem pa mediji, sedaj očitajo da dela Janša. Janša je hočeš nočeš vodi opozicijo. Seveda ni njen vodja, vodi pa jo. Vodi in usmerja njihova dejanja, z tem kar počne, še bolj pa z tem, kar mu pripisujejo da počne.

Pomen kulture

In kako sem sedaj preskočil na kulturo?

Priznam, kultura pri meni ni bila nikoli na prvem mestu. Sem pač naravoslovno izobražen, moj foh časti hladno logiko, binarni svet. Lahko si želimo, da bi nekaj bilo drugače, pa nas matematika implementirana v sodobnih procesnih strojih hitro postavi na realna tla. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da ne vidim lepote okoli sebe. Da ne vidim lepote izbranih slikah, še bolj kipih. Da me ne impresionira dobra pesem ali odličen film. Cenim delo igralcev, še posebej gledališčnih, ker pri njih pač ni ponavljanja prizorov, energijo, ki jo dajejo (ali pač ne) v igro pa gledalci začutimo.

No, glede na mojo (ne)kulturno izobrazbo, se nikoli kaj pretirano nisem ukvarjal z tem, kaj kultura sploh je, sem pa enkrat zasledil opis, da kulturniki pač upodabljajo in opisujejo svet, kakršnega vidijo. So tenkočutni in opazijo, kar drugi prezremo, in nam to sporočijo na subtilen, pogosto le njim (ali pa tudi njim ne) razumljiv način. Še takšna tenkočutnost včasih ni dovolj, da bi jasno razbrali občutja, ki se porajajo v nas, in tako tudi to sporočilo, ki ga umetnik pošilja naprej, ni najbolj jasno.

In tako meni vrsto let ni bilo jasno, kaj želijo umetniki, konkretno trije, sporočiti z tem, ko so se preimenovali v Janeza Janšo. Prva misel, pa saj ne da bi se preveč ukvarjal z njimi, mi je bila, da se na nek način pač zafrkavajo. Tako kot se je Charlie Chaplin našemil v Hitlerja in iz njega delal parodijo.

Janez ni eden, so trije

Od kar je Janez Janša predsednik vlade, je precej manj prisoten v medijih. Naj bom natančen. On osebno je zelo malo prisoten v medijih. Precej večja pa je prisotnost tega, kaj naj bi on predstavljal. Česa nas mora biti strah. Kaj da ima namen narediti. Kako je to potrebno razumeti. Kdo je njegovi in kdo ni. Nastopa kot pojem. Nastopa kot lutka na protestih. Če celotno njegovo medijsko pojavo primerjamo z njegovo realno medijsko pojavo, ki je omejena predvsem na prenos novinarskih konferenc ali posamezne izjave, je njegova prezenca vsaj potrojena.

In ja, trije umetniki se s svojim preimenovanjem niso rogali Janezu Janši, ampak so nam na subtilen način želeli pokazati, kako ga mediji multiplicirajo, s tem pa jasno tudi spreminjajo izvornega njega. Kot nekoč ugibanje oseb v Kvizkoteki. Originalu dodaš še dve, ki se delata, da sta original, tekmovalci pa potem zbegani želijo ta original izluščiti.

pa še ameriški del zgodbe

Moram priznati, da me zadnje čase kar zabava prenos ameriških štorij k nam. Ali pa je smer obratna? Samo nekako se mi zdi bolj verjetno, da tako kot na mnogih področjih tudi tukaj le sledimo.

Ena od zadev, ki so jih poskušali obesiti Trumpu je, da v primeru poraza ne bo mirno predal oblasti nasledniku. Podobno kot se očita Janši, da se po vzoru Orbana, ne bo pustil spraviti iz oblasti. Verjamem, da je glede obeh, to čista izmišljotina, čeprav ja, glede prihodnosti ima vsakdo lahko svoje strahove, in le te so realni. Ker gre za strah v posameznikovi glavi, glede prihodnosti, ki je ne poznamo. Ampak strah je pač votel in okoli ga nič ni, pravi ljudski pregovor. Fajn je, da se ga zavedamo, še bolje pa tudi, da z njim racionalno upravljamo. Američanom bom njihovo štorijo kar prepustil, glede slovenskega dela, pa se je le potrebno spomniti, da ima Janša sedaj tretji mandat, kar pomeni, da je dvakrat že, brez pretiranih zapletov, oblast prepustil novo izvoljenemu predsedniku vlade.