Druga republika – po švicarskem vzoru

Včerajšnje zaključne besede predvidenega zmagovalca volitev – Janeza Janše – bo verjetno marsikdo preslišal. Enostavno zato, ker so nekaj novega, in novosti potrebujejo nek čas da se ugnezdijo v prostoru med obema ušesoma. Sam pa sem točno o tej rešitvi razmišljal, ko sem sam pri sebi preigraval različne povolilne scenarije.

Za kaj gre?

V knjigi Bojana Gabrovšla, Zakaj Slovenija ni Švica, avtor opisuje tudi način sestave švicarske vlade. To kar bom napisal, je po spominu, lahko da sem si kaj zapomnil lepše kot je res ali kot piše v knjigi. V Švici so v vladi ministri izbrani na način, da sestava vlade odseva sestavo parlamenta (celotnega!) in jezikovno sestavo države. In, še zelo pomembno, če za posamezno mesto ne najdejo kandidata, ki bi ustrezal, pustijo mesto prazno, dokler ga ne najdejo. Če bi recimo, za izpraznjeno mesto gospodarskega ministra bil potreben francosko govoreč socialist, da bi se razmerja ujela, takšnega pa ni, bo stolček ostal nezaseden, resor pa bo vodil recimo minister za finance. Dokler takšnega ne najdejo.

Poleg tega, da vlada odseva široko sestavo družbe, ne le zmagovite povolilne koalicije, ima takšen sistem še dodatne pluse. Da lahko nek resor funkcionira brez ministra tudi daljši čas, je potrebno imeti urejena ministrstva. Kjer večina zadev poteka, tudi, če ministra ni. Pri nas pa je vse prepogosto tako, da ko se volitve bližajo, pa še kar nekaj časa ko so že za nami, stvari kar nekako stojijo.

No, in zgoraj opisan model je Janez Janša povzel v svojem zaključnem govoru na zaključnem predvoilnem soočenju.

Seveda lahko na to odmahnemo z roko, češ, logično, če nihče ne mara skupaj z njim v koalicijo, da si mora zmisliti nekaj novega. Ampak ob tem vseeno ne škodi pomisliti na tisto Churchilovo misel, da je neumno delati stvari na isti način in pričakovati drugačne rezultate. Slovenija je potrebovala reset. In potrebuje ga danes. Nekateri so prepričani, da potrebujemo ne reset ampak revolucijo. Drugi, da od obstoječih politikov nimamo kaj pričakovati. Super, ampak drugih nimamo. Morda Židan, Erjavec, Janša, Tonin, Bratušek, Mesec, Šarec niso najboljše hčerke (FF warning) našega naroda, ampak to je to, kar imamo. In zakaj ne bi poiskusili vsi skupaj?

Nenazadnje takšna koalicija, ki to ni, težko razpade. Vlada dela svoje, za sprejemanje zakonodajalnih sprememb pa se od primera do primera ustvarjajo nove povezave. Ključno za to, je potreben premik v glavi, da za svoje ne izsiljuješ z odstopom, ker veš, da ne boš nič dosegel. Ker sedaj lahko manjši koalicijski partner se za vsako malenkost postavi na zadnje noge in izsiljuje. Če pa postane enkrat sprejemljivo, da posamezne rešitve pač niso sprejete, če nimajo večine, in lahko to pobudnik relativno mirno in brez zamer prenese (ni lahko, povem iz lastne izkušnje) pa to odpira povsem nove možnosti dialoga.

 

Comments are closed.