Zakaj sem podpisal za referendum o 2. tiru?

Svoj podpis za referendum o 2Tiru sem oddal po elektronski poti. Če imate osebni elektronski certifikat, lahko to storite TUKAJ, sicer pa se morate odpraviti fizično na katerokoli Upravno enoto in postopek opraviti tam.

Svoje misli o vladnem projektu 2Tira sem opisal še, preden je bil zakon dokončno potrjen, se pravi pred zbiranji podpisov in pred podporo, ki jo je prispeval SDS. Omenjam, da v naprej odgovorim tistim, ki bodo v tem videli podporo Janši.

2 tir iz Kopra potrebujemo, v kolikor je ekonomsko upravičen. To pa pomeni, da se najde investitor, ki se mu računica izzide. Ki verjame, da bo za vložen svoj kapital, v doglednem času le tega dobil povrnjenega in še zaslužil zraven. Ker pa ima 2 tir še ostale posledice, tako pozitivne kot negativne, je smiselno, da država z investitorjem sklene koncesijsko pogodbo, kjer se določijo pomembni elementi. S tem dobi recimo investitor zagotovilo, da na tej trasi ne bo nove konkurence (3 tira) dokler promet ne doseže nekega nivoja, država lahko omeji ceno storitve (da ne pride do oderuštva), definira se stopnje zaščite okolja in podobno.

Ključen del koncesijske pogodbe pa je seveda tudi znesek. Ta je lahko za državo pozitiven (investitor plača, da lahko tam gradi) ali pa, v tem primeru verjetneje, negativen (država se zaveže k sofinanciranju izgradnje ali kasneje vzdrževanja). Seveda je ta znesek eden od pomembnih faktorjev, nikakor pa ne edini, pri izbiri koncesionarja.

Samo v primeru, če se koncesionarja oz. investitorja, izbere na odprtem in javnem razpisu, smo lahko prepričani, da je bila izbrana najboljša možžnost v tistem trenutku.

Če bi se vlada odločila za to pot, pa se ni, to nikakor ne pomeni, da bi bile prejete ponudbe ugodnejše od trenutne vladne. Morda bi bile vse precej dražje. Morda. Ampak, ker se vlada za to pot ni odločila, tega ne vemo in upravičeno lahko špekuliramo, da bi se 2tir lahko zgradil ceneje, da bi bil kasneje lahko upravljanj bolje in da bi državljani in davkoplačevalci od njega imeli več, kot bomo imeli od vladnega projekta, če bo le ta preživel referendum.

Nedvomno bi bil izbran zasebni investitor precej bolj pod drobnogledom okoljevarstvenikov, ostalih civilnih združenj in predvsem uradnih nadzornikov, kot bo to v primeru, če bo gradila država. Od državnega inšpektorja, ki nadzira državni projekt pač ne moremo pričakovati iste stopnje nadzora, kot če nadzira zasebni projekt. Še posebej ne, če tako inšpektorat kot investitor prihajata iz istega ministrstva.

Namesto javnega in odprtega postopka izbire koncesionarja, se je vlada odločila za zakonski obvoz in projekt zapeljala po poti, ko se vsi pogovori, dogovori (in modre kuverte) lahko vršijo za zaprtimi vrati ministrstva. To je prvi razlog za podporo referendumu. Netransparentna izbira koncesionarja.

Seveda se ob tem pojavi odgovor, da zainteresiranih sploh ni. No, Borut Pahor je v svojem “offline” druženju z novinarji, ki so ga posneli kolegi iz njegove stranke in javno objavili (pri takšnih prijateljih sovražnikov sploh ne potrebuješ) govoril tudi o tem projektu in sicer, da se zanj zanimajo Kitajci. Pahorju se sicer ni zdelo sprejemljivo, da bi gradili kitajci, ker bi to dejansko pomenilo prihod kitajskih delavcev, in se je ustrašil odziva lokalnega okolja, kaže pa odgovor na to, da interes obstaja. In v javnem postopku bi zelo verjento dobili več različnih ponudb, marsikatero nesprejemljivo, morda celo vse, dobili pa bi tudi kakšno novo zanimivo idejo, morda tehnološko inovativno idejo, ki bi projekt prestavila v povsem nove dimenzije. In nenazadnje, morda bi bile finančne zahteve konkurentov tako visoke, da bi z veseljem nato podprli vladni projekt za milijardo in pol. Ampak vlada se je odločila za skrivalnice.

Udeležba Madžarske oz. katere od drugih zalednih držav je seveda dobrodošla. Tako iz vidika deljenja stroškov kot tudi samega nadzora nad izvajanjem. Ampak način, kakor je napisan zakon in netransparentnost dosedanjih dogovorov namigujejo na to, da gre predvsem za obvod potreben, da se dolg zaradi investicije ne šteje v javni dolg in s tem ne vpliva na Maastriche kriterije. Da bo v bistvu Madžarska navidezni soinvestitor, ki mu bo Slovenija jamčila za njen vložek in ji ga v vsakem primeru vrnila. Z obrestmi, ki malce presegajo obresti, po katerih se lahko zadolžuje Madžarska. Le te so pa trenutno 3x višje od Slovenskih. V bistvu bo Madžarska Sloveniji posodila denar, po 3x višji obrestni meri, po kateri se bi lahko transparentno zadolžila na trgu. Te finančne mahinacije skupaj z zelo vprašljivo zaprto finančno konstrukcijo so drugi razlog za podporo referendumu.

Seveda pri tem ne moremo tudi mimo politične ocene. Projekt je političen ne glede na to, da bi vlada raje videla, da ni.

Takoj, ko je SDS objavila, da podpira zbiranje podpisov za referendum, je vladna stran objavila, da so “maske padle” in, da je sedaj jasno, da je podpis za referendum podpora Janezu Janši. Glede na to, da v Sloveniji več ljudi Janšo mrzi kot ljubi, je to dokaj jasen političen manever. Če se referendum 2tira uspe spremeniti v referendum za Janeza Janšo, po zadeva jasno padla. Janez Janša pač ne more zbrati več kot 50% podpore. Hkrati pa takšen političen manever jasno kaže na to, da vlada nima dobrih argumentov na svoji strani zato se zateka k politizaciji vprašanja. Tretji razlog.

V resnici si glas proti vladnemu predlogu, ki ga dejansko lahko razumemo kot glas proti vladi in tudi Miru Cerarju, kot glas za njih, ne lastijo zgolj v SDSu (kot želi prikazati vladni PR stroj). Ta glas si pripisujejo vsaj še ostale opozicijske stranke, se pravi NSi, ZAB in ZL in bodimo iskreni, tudi koalicijski SD in Desus. Slovenija je že par mesecev v predvolilnem obdobju, in izgleda, da bo to eno najdaljših v zgodovini. SD in Desus projekt sicer podpirata, ampak se zanj ne borita. Podpirata ga nekako tako kot pijanc podpira plot. Pač, padel je na njih, ne vesta pa dobro, kako bi se sedaj izkopala ven.

Seveda bo referendum SDS izkoristila tudi za politični boj. Tako kot je v času Pahorjeve vlade in 3 referendumov igrala igro “4x proti” (na vsakem od referendumov pa še proti vladi) tako bo sedaj to izkoristila za “dvojni proti”. Proti slabemu projektu in proti slabi vladi, ki ga je predlagala. Ampak, če boste pozorni boste videli, da bo povsem isto poiskušala tudi ZL. Samo manj spretno.

Skratka glas PROTI 2tiru ni glas niti za SDS niti za ZL. Je glas za transparentno in odprto izbiro koncesionarja. Vsaj iz moje strani.

Glede transparentnosti pa ni tudi predlog JPD, ki ga nekako podpira ZL, nič kaj boljši od vladnega. Je boljši v kakšni drugi točki, v tej pa prav nič. In da ne bo pomote, če slučajno v prihodnosti, z SDS v vladi, se projekt ponovno reinkarnira brez javnega razpisa za koncesionarja, bo znova napočila potreba za referendum.

Ja, davkoplačevalci težko presojamo ekonomsko upravičenost tega projekta. Še posebej, če je speljan tako netransparentno. S transparentnim javnim razpisom za koncesionarja, pa bi lahko presojali bistveno bolje. Politika z tem, ko nas, tudi upravičeno, označuje za nekompetentne za presojanje o tovrstnih vprašanjih v bistvu napada temeljno ustavno določbo, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Napada tudi na način, da poskrbi da so nam za odločanje na voljo precej omejene informacije in tako ostajamo nekompetentni. V zgodovini so bili izobraženi posamezniki pogosto glavni sovražniki države. Uspešne države, so to presegle.

Svoj podpis za referendum o 2Tiru sem oddal po elektronski poti. Če imate osebni elektronski certifikat, lahko to storite TUKAJ, sicer pa se morate odpraviti fizično na katerokoli Upravno enoto in postopek opraviti tam.