Danes je končno prišlo v javnost nekaj malce bolj konkretnega, kje se dejansko zapleta pri Luki Koper. Vladni dokument, v katerem je omenjeno več koncesionarjev v  koperskem pristanišču je verjento res še delovna verzija, ampak v bistvu to ni nič novega. Ideje segajo še pred to vlado. Gre pa v tem primeru za klasičen problem izbire med dolgoročnimi in kratkoročnimi koristmi. Med koristmi za družbo in parcialnimi interesnimi koristmi.

Če gledamo dolgoročno, je zadeva iz vidika države. V 20, 30 ali 50 letih je iz vidika države bistveno zgolj to, koliko pretovora in s tem storitev bo opravljenih v koperskem pristanišču. Več kot bo tega, več bo ustvarjenega BDPja, več bo od tega pripadlo državi bodisi preko koncesnine, dobička, davkon in prispevkov ter taks. Država ima moč, da pobere, kolikor želi. Če ne pobere preko lastništva, če recimo Luko proda, blahko več pobere preko koncesnin, davkov ali taks. Seveda je dobro, da ob tem pazi, da kure, ki ji nosi zlata jajca, ne stisne toliko, da crkne.

In na dolgi rok, bo vsekakor boljši, če bosta v koperskem pristanišču dva ali več koncesionarjev, ki si bodo med seboj konkurirali. Konkurenca bo silila k optimizaciji poslovanja in spodbujala razvoj. S tem bodo na boljšem tudi Slovenske Železnice, ker sedaj po nekaterih ocenah v bistvu Luka izkorišča SŽ, glede na to, kolikšen delež pripada Luki oz. SŽ.

Na dolgi rok, je to dejansko najboljše tudi za delavce. Če se bodo pristaniške storitve v Kopru razvijale v konkurenčnem boju, bodo s tem konkurenčnejši tudi napram Reškemu ali Tržaškemu pristanišču. Ta konkurenca bo vedno obstajala. In, če se koprsko pristanišče ne bo razvijalo, bo Luka Koper počasi izgubila svoje prednosti.

Na kratek (ali srednji rok) je pa drugače. Če nimaš bližnje konkurence, si lahko privoščiš več neoptimalnega dela. To pa se lahko pozna v obliki višjih plač, več zaposlenih, manj intenzivnega dela, ipd… Konkurenčnost napram ostalim pa ohranjaš na različne načine, z manjšimi vlaganji v razvoj oz. s tem da ti razvoj financira država, z manjšimi plačili lastniku, z izsiljevanjem železnice. S tem dejansko na dolgi rok škodiš samemu sebi, ampak saj smo omenili, da ocenjujemo kratkoročno pozicijo.

Kdo ima kakšno pozicijo?

Uprava in nadzorni svet gledata najbolj kratkoročno. Njihove ocene in morebitni bonusi, so odvisno id letnih rezultatov.

Delavci in sindikati gledajo kratko do srednjeročno. Sicer so nagnjeni k takojšnjim plačam, malce jih pa vseeno skrbi za prihodnost. Malček. In najbolj vplivni so notri že toliko časa, da so dolgoročno že v penziji in jih dolgoročnost ne briga.

Dolgoročno bi morala gledati država. Napisal sem “bi morala”, ker v imenu države gleda vlada oz. koalicijska politika, katere časovni horizont se pa meri prej v tednih kot v mesecih. Dejansko tako dolgoročno gledajo predvsem posamezni strokovnjaki, ki sicer predlagajo rešitve, ko pa le te pridejo v bližino politike, pa dolgoročni interesi poniknejo.

Kar pomeni, da bo Luka po vsej verjetnosti šla po poti Adrie Airways. Konkurenčnost se bo ohranjala z zažiranjem v lastno substanco in počasi bo podjetje potrebovalo dodatne injekcije. Malo v obliki drugega tira, počasi pa potem bolj neposredne. Do konca, ko bo potrebno še komu doplačati, da jo vzame.

Se pa to seveda ne bo poznalo čez noč. V takšnih primerih gre bolj za počasi se kuhajočo žabo.