AvtoRoute je pokazal, da bi bilo najbolje v Valenciji zaviti proti notranjosti. Proti Albaceti. V vodiču opisano kot mesto, kjer ni praktično nič za videti. Kar pa v bistvu ni res. Že na poti do tja se vidi ogromno. Vetrnih turbin, med njimi pa vsake toliko časa kakšna sončna elektrarna. Španci očitno dejansko gradijo ogromno virov za tki. alternativno oskrbo z električno energijo. Ne dvomim da z EU sredstvi, ampak kaj bi to omenjali. Tudi ob tem intenzivnem kmetijstvu se mi je neprestano zastavljalo vprašanje koliko kilometrov papirja sproducirajo tukašnji kmetje, da dobijo vse razpoložljive EU subvencje.

V Albaceti se velikopoteznost nadaljuje. Očitno si je nekdo zaželel nov center mesta, in sedaj ga gradijo. Avenija dolga kakšen kilometer, na obeh straneh pa nove ogromne moderna bajte. Poslovne stolpnice. Ipd…

Spoznali smo pa tudi, da v popoldanskem času ni najbolj enostavno se najesti. Edina odprta restavracija je bil globalistični Burger King. In smo pač pojedli hamburgerje namesto kakšne lokalne specialitete. Klinc, če je bilo pa vse zapro.

Sem pa na parkirišču našeč odprt WLAN, se priklopil, in na hitro poiskal, kje bi se dalo v bližini prespati. Od motelskih verig ni bilo v bližini ničesar. Zato pa se je napovedal v bližini en kamp. In sicer v nacionalnem parku Lagunas de Ruidera. Avtokamp Los Batanes. Klinac. Če že imamo opremo za kampiranje s sabo, hčerki sta pa že večkrat spraševali kdaj bomo kampirali, pa smo šli. Omenil sem da je avtokamp bil v “bližini”. To bližino je treba vzeti v smislu celotne poti. Bil je namreč le 100 km od Albacete, cirka uro in pol vožnje.

PS: Kasneje sem izvedel da je v Albaceti moja sestra preživela cirka leto na študentski izmenjavi. Kako majhen je ta svet :-)))