Baje so imele pri Šrotovem prevzemu Pivovarne Laško, prste zraven tudi slovenske banke. Omenja se NLB. Naj spomnimo, da je ta ista NLB pomagala tudi pri prevzemu BTCja s strani Jožeta Mermala.

Seveda je tudi v tem primeru šlo za managerski odkup, ki pa ga je g. Mermal speljal malce bolj prefinjeno, če ravno ne čisto transparentno. Denar so si namreč sposodili z izdajo obveznic, ki jih je v celoti odkupila NLB, za gradnjo vodnega parka. Ker pa je do tedaj bilo še do granje par let, so s tem denarjem financirali odkup lastnih delnic. Da bi to lažje naredili, so jih pa pred tem malce sprehodili na tujo borzo Pošteno pa je dodati, da je prevzem BTCja bil med bolj poštenimi do malih delničarjev, saj jim je bila na koncu ponujena enaka cena, kot jo je plačal prevzemnik.

V zadnjih letih pa smo bili priča nenehnim obrazložitvam, da je lastništvo NLBja s strani države ali vsaj slovenskih državljanov ali podjetij v nacionalnem interesu. To je največkrat poudarjal minister za finance – Andrej Bajuk, ki se lahko pohvali da je pregrel veliko stolčkov tudi v raznih bolj uglednih, pa zato manj poslovno resnih, mednarodnih bankah. Resnici na ljubo, pa bi tudi v nasprotnem političnem taboru našli veliko več pristašev “nacionalnega interesa” kot nasprotnikov.

Podobno so bili glasni tudi zagovorniki “nacionalnega interesa” pri nakupu Pivovarne Union s strani, sedaj lahko napišemo, Boškovega imperija.

Naslednjič, ko vam bo kakšen slovenski politik vstrajno razlagal, kaj da je slovenski nacionalni inetres, predlagam da ga pobarate od katerega tajkuna je ta interes v resnici.

Pa ne me narobe razumeti. Vsakdo med nami ima svoje interese in prav je tako. In prav je, da vsak izmed nas, vključujoč Bajuka in Šrota, teži k realizaciji lastnega interesa. To je osnova tako svobodnega trga, kot tudi demokracije. Problem se pojavi le takrat, kadar nekdo lastne interese predstavlja kot nacionalni interes – in s tem zavaja državljane in volilce. Nam torej očitno laže. Če hote, potem je pač lažnivec, če nehote, je pa nesposoben.