RokaVodaKamen – roman v treh letih

Knjiga, obe, tretja je bolj namenjena temu, da upraviči klasifikacijo “roman”, opisuje predvsem odnos med moškim in žensko. Morda še bolj kot opis odnosa: gre za analizo odnosa oziroma analizo samega človeka. In v bistvu za zelo dobro analizo človeka, tako dobro, da se lahko v marsikaterih točka prepoznamo sami. Precej časa se avtor trudi prikazati, da gre dejansko za avtobiografijo, in v bistvu se pisanje kar dobro sklada z drugimi avtorjevimi deli. Čeprav je morda malce manj hipohondrije, kot bi pričakoval glede na recimo knjigo o potovanu po Irski. A v knjigi se od časa do časa nahajajo točke, s katerimi nam avtor sporoča, da gre dejansko za (izmišljen) roman. Pa tu ne mislim na razne izmišljene ikse in ipsilone, ki so takšni že po definiciji, ampak za mnogo bolj očitne izmišljotine. Kot bi se avtor ustrašil, da bi spričo realizma v knjigi bralec po pomoti vzel za resnično kar vse, kar je napisano. In za veliki finale si avtor ob zaključku še enkrat privošči tokrat še malce večji skok v prostost domišljije. No, to je bil, se mi zdi, nekako namen tretje knjige. Da bralca res prepriča, da je vse skupaj izmišljeno. Čeprav je v knjigah verjetno več resnice kot v marsikateri avtobiografiji.

Knjigo sem podturil tudi ženi. In zanimivo, po prvi se sedaj bliža tudi že koncu druge. Kar vsekakor pomeni, da je berljiva. Še več, po reakcijah sodeč zna imeti na ženske tudi podoben vpliv kot, kaj bi okolišili, recimo nekdanji “Vroči kaj” na moške. Da se ti pač zalušta. Ne vem pa, kako bo reagirala na nadaljevanje, ki je, kar se mene tiče, čisto nepotrebno.

Če privzamemo, da gre dejansko za samoanalizo osebnih reakcij in občutij, ne moremo mimo tega, da avtorja spoznamo za mojstra samoopazovanja, ki je sposoben potrebne kritične distance in razumljivo opisuje ne samo občutja, ampak tudi analizira psihične procese v človeku. Hkrati pa se tudi pokaže, da analiza ni dovolj. Da spoznanje, da je tudi psihično nasilje nad partnerjem nasilje, samo po sebi še ne zadošča, da le-tega ne bi ponovili. Nasilja namreč. Kar nekajkrat sem dobil občutek, da je glavni akter že spoznal, da je prava ljubezen enostavno brezpogojna, pa je nanjo (na ljubezen namreč) znova obesil še kakšen pogoj. Brezpogojno je pač brezpogojno, in v tem ni prostora niti za drugače čisto na mestu zahteve, kot je recimo zahteva po popolni odkritosti.

Avtor se seveda lahko veselo muza ob ocenah, da je njegov “roman v treh letih” lahko vzet tudi kot priročnik. Ali je ali ni, si v bistvu ne upam soditi. Dejstvo pa je, da mi je na več mestih dal misliti. Vsekakor pa bo bralec pridobil veliko več, če bo RVK vzel kot priročnik, kot če prebere kopico plaže, ki se trudi biti prikazana in prodana kot priročnik.

Gotovo bom z veseljem vzel v roke tudi naslednjo avtorjevo triologijo. In tudi tretjo. Upajoč, da bo v zadnji knjigi glavni akter tudi odrasel. Glede na hitrost napredka in trenutno stanje po koncu tretje knjige mu bo morda to tudi uspelo.