Sv. Ana nad Ribnico
7.10.2006, družinski pohod v okviu Društva prijateljev mladine in Planinskega društva. N. in jaz.
Vaje iz razmišljanja, pisanja in besedičenja. (by jeanmark)
7.10.2006, družinski pohod v okviu Društva prijateljev mladine in Planinskega društva. N. in jaz.
Jable, pa po gozdu do hruške (ali jablane, ali hrasta,…) na ovinku, pa po cesti do Blaža. Pa po gozdu do vrha Rašice. Splezat na stolp. Hm, fronta sploh ne prihaja iz zahoda. Pa dol spet do Blaža (jebemu kdo se je spravil vmes prekopavat pot), pa od Blaža direkt v gozd. Malce po gozdu in direkt do Trzina (nič Jable, nič Loka). Vmes pa razmišljanje, da bi bilo treba gozdrajenje v gozdu prepovedat. Naj to počnejo recimo v mestu. V gozdu pol ostane polno enih vej, ki motijo kolesarje.
Sicer pa je tale blog le nadaljevanje http://blogs.smesko.com/blogs/bike/ . Po enem apache upgradeu mi je moja blog aplikacija crknila, in se mi je ne da zrihtat. Je pa bila (RIP!) to state od the art blog aplikacija. Nič baze! Just txt in html in php. Raztur! In imela je idejo, ki jo tukaj pogrešam moods.
Današnja nedelja je pa skoraj idealna. Takšen mir vlada okoli mene, da se resnično sprašujem ali je kaj narobe. da morda celo pogrešam koga. No, saj veste kaj pravijo hvaljenju dneva pred nočjo. Ravnokar se je namreč iz sosednje sobe oglaisla naša najmlajša. Govoriti sicer še ne zna, pa jo to čisto nič ne ovira pri komuniciranju.
No, po kratki prekinitvi, dolgi sicer le eno vrstico, ker sem vmes s štrudlom nahranil našo ravno prebujeno najmlajšo, lahko nadaljujem.
Zanimivo je, da najdemo kopico nasvetov in navodil, knjig in tečajev, kako se obnašati v družbi. Zelo zelo malo pa je napisano o tem, kako naj se obnašamo ko smo sami. Pa vendar je življenje takrat ko smo sami, tisti lakmusov papir, ki nam pokaže kam pluje naše življenje. Če namreč sami s sabo nismo zadovoljni, se to najbolje pokaže ravno takrat kadar smo sami. Ko padejo kulise, ko se odložijo maske. Ko smo sami s seboj in svojimi mislimi.
V prihodnje torej, ko boste sami, izkoristite ta dragoceni čas. Sodobni čas nas ni prikrajšal le za tolikokrat omenjen čas s prijatelji. Še bolj nas je verjetno prikrajšal za čas, ki je bil namenjen nam samim.
Baje, da je šoping postal naš način življenja. Tako pravijo. Da namesto v naravo raje zahajamo v velike šoping centre, kjer preživimo pol dneva. Seveda tudi mene zanese tja. Čeravno se tega zelo redko veselim. Ponavadi grem, ker pač moram.
Zato pa takrat opazujem okoli sebe. In kaj vidim? Zelo malo ljudi, ki bi bili veseli. Večina je zaskrbljena (valjda, saj bodo spet spraznili denarnico), ali pa malce načetih od silne gužve, napora izbiranja in napornega dneva, ki je za njimi.
Nekaj čisto drugega, kot če recimo pogledaš ljudi na Šmarni gori, kjer so sicer zadihani, zato pa toliko bolj veseli.
Seveda je najlažje za ta premik v kvaliteti življenja okriviti šoping centre. Kapitalizem. Turbopodjetnike. Amak resnica je mnogo bližja. Resnica je v nas samih.
Jutri, ko bo znova lep dan, se vprašajte, kje ga želite prebiti. Nič ni narobe, če boste izbrali šoping center. Pomembno pa je, da je izbira vaša. Da ne odločajo drugi o vaši usodi.