Entries Tagged as ''

Iz laži v laž do končne resnice – Vesna Vuk Godina

Kako laganje funkcionira v Mladini, sem pisal za Portal Plus. Kako to počnejo civilni akademiki pa je lepo pokazala Vesna Vuk Godina (če link ne dela, bo treba poiskati na foluspokus.si, naslov prispevka “Proti privatizaciji. PS: Zaplenimo premoženje njenim zagovornikom”.)

“Globoko sem prepričana, da je prodaja dobičkonosnih državnih podjetij strateška napaka.” – začne profesorica. V bistvu se je z tem lahko strinjati. Je pa to klasičen manever, ko nepozornemu bralcu podtakneš še podideje, in bralcu ostane v spominu le to, da prodajamo dobičkonosna državna podjetja, pa tudi, da so pač vsa državna podjetja dobičkonosna. Seveda manipulantka ni tega dobesedno zapisala. Ampak prav gotovo se zaveda, kako povprečen bralec to razume. Ampak državna podjetja še zdaleč niso vsa dobičkonosna, v bistvu so v povprečju v izgubi, kar je lepo opisal Rok Novak v Financah. In podporniki privatizacije se niti pod razno ne zavzemamo samo za prodajo dobičkonosnih podjetij ampak vseh, ki delujejo na trgu.

Naj dodam še to, kar sem že večkrat omenil. Če bi bila podjetja v državni lasti res dobičkonosna, potem ne bi prodajali Telekoma ampak bi Telekom kupoval druge Telekome. Morda celo Deutche Telekom.

Nato gospa doda, da zaradi takšnih prodaj, Slovenija kmalu več ne bo obstajala kot dejanski politični subjekt. In nato navede mnenje treh antropologov, da je temu že dandanes tako. Ali se bi prosim lahko odločila, ali sedaj še smo ali že več nismo? Ker, če več nismo, potem privatizacija ne bo nič spremenila. Če pa še nismo, potem se pa gospodje antropologi pač danes motijo. In če se motijo danes, je precej verjento, da se bodo motili tudi jutri.

Leta 1991 smo si ustvarili državo zato, da smo si jo v najkrajšem možnem času samoodpravili. Ne s pomočjo samoupravljanja. Ampak zahodnega kapitalizma. In zahodne demokracije. Socializem in samoupravljanje bi jo, paradoksalno, ohranila. Ker bi preprečila umestitev Slovenije v svetovno periferijo.

In leta 1991 Slovenija ni bila periferija. A je gospa pozabila, da so nas iz Jugoslavije spustili brez večjih težav ravno zato, ker smo bili periferija, takrat Jugoslavije. In ja, zelo živo je prepričanje, da je bila Jugoslavija takrat center sveta. Da zato, zaradi pomena Jugoslavije v svetu, nismo bili periferija. Brez skrbi, da so dandanes tudi v Severni Koreji prepričani, da so popek sveta. Pa niso. So le en težak na periferiji. Titu je uspelo ujeti pravi trenutek, in je poiskal društvo držav, kjer je bil lahko prvi na vasi. Ker je to ustrezalo tudi velikim. Lahko smo si domišljali, da vodimo svetovno politiko.

Socializem je bakrotiral. Socializem in samoupravljanje ne bi mogla ohraniti ničesar, ker sta namreč že zapravila, vse kar se je zapraviti dalo.

Argumenti, ki smo jih slišali, so bili vedno isti. In niso imeli, vsaj praviloma, nič skupnega s problemom, za katerega je šlo.

Enako razpravljamo zdaj o privatizaciji.

Točno tako, enako razpravljate sedaj o privatizaciji. Ampak samo ena stran. Druga navaja konkretne podatke, po katerih hrepeni sicer tudi sama avtorica, vendar jih bodisi ne želi videti ali pač ne razume.

Recimo: koliko podjetij v privatni lasti je od osamosvojitve propadlo in koliko je propadlo takih, ki so bila v državni lasti; za koliko denarja so državo oškodovala privatna podjetja in za koliko državna; koliko denarja se je pretočilo v privatne žepe, davčne oaze in drugam iz privatnih in koliko iz državnih podjetij; koliko denarja so v državni proračun prispevala podjetja v državni lasti in koliko tista v privatni itd.

Debata se vodi skozi vprašanja, ne skozi odgovore In ja, lepo bi bilo, če bi avtorica navedla, koliko denarja se je iz državnega pretočilo v zasebno? In ali je to potem res argument proti privatizaciji ali za njo? Ker očitno državno lastništvo ni zaščitilo premoženja. In potrebno se bo navaditi, da je s propadom podjetij, tako kot s smrtjo ljudi. Seveda nismo veseli, ko kdo umre. Je pa to del življenskega cikla. In enako je pri podjetjih. Podjetje, ki je izdelovalo burklje, pač ne more obstajati, ker burkelj več ne potrebujemo. Lahko se je prestrukturiralo, ali je pač propadlo. V obeh primerih pa je pač podjetje, ki je proizvajalo burklje pač umrlo.

Če bi imeli številke, bi morda tisti, ki gobezdajo o tem, kako privatniki bolj racionalno upravljajo podjetja, vendarle vsaj nekoliko stišali svoj glas. Je namreč razlika med privatnimi in privatnimi lastniki. Enako kot razlika med državnimi in državnimi podjetji. Primer: Krka.

Bravo. Krka. Klasičen primer zmage državnega nad privatnim, ki je noben protiprivatizator ne pozabi omeniti. V zadnjem predlogu strategije upravljanja, imam pri Krki označeno, da je 14,99% lastnik SOD, 9,86% pa KAD. Skupaj torej je (para)država lastnik skoraj 25% KRKE. Se pravi je Krka 75% PRIVATIZIRANA. Ali je to potem dober primer državnega lastništva ali privatizacije??? In podobno je pri nemškem Telekomu, ki se pogosto omenja kot primer tujega dobrega državnega lastništva, kjer je državnega 31.7%. Ostalo pa privatizirano. Večino lastnikov tega dela NI nemških. Nemški lastniki skupaj z državo pridejo čez 50% ampak, ker se z delnicami trguje na borzi, se to lahko hitro zamenja.

Torej ne bomo dosegli bolj racionalnega upravljanja podjetij s seznama. Kajti: če bi bilo sedanje upravljanje tako neracionalno, ta podjetja ne bi sodila na listo tistih, ki jih Zahod hoče kupiti — ta namreč ne kupuje podjetij, ki ne nosijo profitov in ki so slabo upravljana, ampak le podjetja, ki nosijo velike profite, ker so dobro upravljana. Kar logično odpira vprašanje, zakaj prodajamo dobro upravljana državna podjetja, ne pa tistih, ki so upravljana slabo. Odgovor: ker slabo upravljanih noče nihče kupiti.

Totalna neumnost. Dobro upravljana podjetja z visokimi dobički imajo visoko ceno. In za investitorja je važno razmerje cena / bodoči dobički. In visoki dobički, so zaželjeni, vendar ne, če so spremljani z visoko ceno. Zato se tipično prodajajo slabo upravljana podjetja, po ceni na osnovi trenutnih nizkih donosov. In potem kupec izboljša upravljanje in dvigne dobičke. In doseže boljše razmerje cena / bodoči dobički.

Bistveno: ko bomo prodali najbolj dobičkonosna državna podjetja, bo njihov dobiček namesto v Slovenijo odtekal v tujino.

Rezultat: država bo imela še manjši dotok denarja v državni proračun. Rezultat: država bo imela še manj denarja za odplačevanje dolgov in za javno zdravstvo, šolstvo, socialne transferje itd. Rezultat: država bo še bolj odvisna od tujih kreditov. Rezultat: država se bo še bolj zadolževala. Rezultat: življenje v Sloveniji bo še slabše.

Sveta preproščina. Vendar brez ključnega podatka. Koliko pa je tega dotoka denarja v državni proračun? Koliko ga je, ko odštejemo potrebne dokapitalizacije? Koliko ga je, ko upoštevamo zlorabe položaja na trgu, recimo Telekoma? Kakšen je dejansko rezultat? Koliko bolj smo bili izpostavljeni mednarodni finančni krizi zaradi strukture kapitala v Sloveniji? Koliko delovnih mest je bilo izgubljenih, ker smo iz tujine uvažali dolžniški in ne lastniški kapital? Koliko počasneje se razvijamo, ker ohranjamo stare vzorce delovanja, stare tehnologije, stare poslovne modele in se zato, da ohranjamo stanje zapiramo pred novimi poslovnimi modeli, novimi tehnologijami?

Komu naj izstavimo račun za to?

Davčne blagajne

Na twiterju sem danes napisal “Davčne blagajne so nesmiselne. Uvedene na takšen način pa kolosalna neumnost.” in sem bil naprošen, če to malce obrazložim.

Pustimo ob strani to, da smo nedolgo nazaj uvajali “virtualne davčne blagajne”. In da v resnici ne vemo, kako uspešne so bile. Pustimo tudi ob strani to, da na ta način oblast sporoča državljanom, podjetnikom, da jim ne zaupa, in da je potrebno povečati nadzor na precej radikalen način.

Kot zgled uvedbe se pogosto navaja Hrvaška in njihov uspeh. In ravno hhrvaški primer je tisto, zakaj ta slovenski primer razglašam za kolosalno neumnost.

Hrvaška je izvedla več zadev hkrati, in vse skupaj je dalo rezultat, kakršnega je pač dalo. Morda ne bi škodilo sedaj znova preveriti, kakšni so dejansko rezultati po nekem času. No ampak poglejmo kako so se lotili.

[Read more →]

Skoraj 25.000 podpisov ZA privatizacijo!

Če ste pozorni ste opazili kako so podporniki Mladinine peticije proti razprodaji zamenjali svojo retoriko pa tudi ključne nastopajoče. Glavnina spremembe v njihovem pristopi pa je poudarjanje da oni NE NASPROTUJEJO PRODAJI, so pa PROTI RAZPRODAJI.

S tem se absolutno strinjam tudi sam, sicer podpornik in soorganizator peticije ZA privatizacijo.

NE razprodaji, DA prodaji je torej skupno sporočilo obeh peticij, ki sta tako le navidezno na različnih bregovih. Skupaj torej to pomeni skoraj 25.000 podpisov ZA privatizacijo.

PS: Ker pa smo od ene od skupin navajanei, da menjajo stališče glede na trenutne potrebe je veliko varneje podpisati ZA privatizacijo.

PPS: Peticija je dosegla svoj namen. Zaključni dogodek bo to soboto, ob 15:00 v prostorih GZS. Pridružite se! Prijava na dogodek je možna tukaj.